ACxDC: Satan is King (Prosthetic Records, 2020)

ACxDC oziroma Antichrist Demoncore je bend, ki izhaja iz plodnega obdobja gibanja powerviolence zgodnjih dvatisočih; začeli so, natančneje, leta 2003. Do danes so izdali ogromno EP-jev, splitov in kompilacij. Plošča, ki jo bomo obravnavali tokrat, pa je dejansko šele njihova druga daljša plošča, a v danem žanru so daljše izdaje redkost. Satan Is King je torej naslov njihovega zadnjega dela, plošče, ki je izšla pri Prosthetic Records. Gre za zasedbino ključno ploščo, saj predstavlja očitno spremembo v njenem izrazu oziroma predvsem veliko izraziteje prikaže metalsko oziroma hibridno različico bendove specifične interpretacije powerviolenca. Najprej nas Satan Is King spomni na zadnjo ploščo benda Magrudergrind. Takšna primerjava se na prvo žogo osredotoča predvsem na zvok novega materiala. Ta deluje bistveno temneje in agresivneje, spominja nas na skandinavske grindcore bende s tipičnim zvokom distorzije HM-2. Podobno kot Magrudergrind so tudi ACxDC svoj izraz nadgradili, predvsem je njihov powerviolece postal bolj dinamičen. Na začetku je bend zvenel kot še tisoč drugih powerviolence bendov. Močno distorzirane kitare, hitri bobni, kričeč vokal in počasni chuga-chuga deli. ACxDC se te formule sicer seveda še vedno držijo, vsaj v jedru svojih kompozicij, a v njihovi novi glasbi slišimo tudi več novih in drugačnih deathmetalskih prijemov in počasnih breakdownov, ki predstavijo najbolj agresivno plat bendovega aktualnega obraza. Novi material je zaradi vse raznolikosti rifov in kompleksnejših struktur bistveno bolj zanimiv in zabaven.

ACxDC so obdržali naboj jeze in inteligentnih besedil, ki so po eni strani usmerjena proti religiji in sistemu, po drugi strani pa obravnavajo klasične straight edge teme. Bend celo promovira gibanje The Satanic Temple, ki je dejansko gibanje luciferjanske narave, usmerjeno v izboljšanje posameznika, da bi v svetu živel pravičneje. Satan Is King pa je tudi plošča, ki dobro ulovi duha propadajoče Amerike; v besedilih bend namreč premleva vse absurde, ki danes morijo Američane. ACxDC torej tokrat dajo predvsem še eno odlično glasbeno referenco za kanalizacijo našega besa in frustracij. Satan Is King!

Rat Cage: Screams from the Cage (La Vida Es Un Mus, 2020)

Iz ZDA pa se v nadaljevanju Tolpe bumov selimo v Anglijo, natančneje v Sheffield, kjer domuje projekt Rat Cage. Gre za še en projekt Bryana J. Suddabyja, ki sicer igra tudi v Skiplickers, Dry Heavens in Sievehead. Bryan je presenetil že z dvema sedeminčnima ploščama - Caged Like Rats iz leta 2017 in Blood on Your Boots iz 2018. Obe sta tako kot plošča, ki jo predstavljamo tokrat, izšli pri pomembni založbi La Vida Es Un Mus. Rat Cage so totalna hardcore bomba tiste najbolj prestižne sorte! Njihova kombinacija švedskega crusta v stilu Anti Cimex in Tötalitar ter angleškega UK-82 punka je absolutna zmaga. Sicer ne gre za kak inovativen izdelek, prej za odlično kombinacijo stilov in predvsem odlično preigravanje starega hardcora, z izrazitim talentom. Produkcija na plošči Screams From The Cage je surova in vsekakor pristna v bendovem izbranem stilu. Perfektna izvedba prijetno distorziranih kitar ter lep organski zvok bobnov sta glavni vzrok res idealnega zvoka na plošči. Celota je dinamična, nekateri komadi so bolj usmerjeni v skandinavski hardcore in torej hitrejši ter bolj melodični, drugi pa so bolj srednje hitrega tempa in bližje staremu angleškemu hardcore izročilu.

Celotna plošča je eksplozija intenzivnega d-beat hardcore punka, ki poslušalca zadovolji v vseh pogledih. Zabavni in poslušljivi kitarski rifi, energično bobnanje! in besna besedila, ki bi lahko nastala kadar koli, odkar punk obstaja; frustracije, ki jih izraža, so seveda še vedno iste: policaji nas tepejo, politiki so skorumpirani, vsi nam kradejo in v punku je preveč pozerjev! Screams From The Cage je vsekakor kandidatka za eno najboljših hardcore plošč letošnjega leta, Rat Cage pa še vedno niso zatajili.