Avantgarde Music, 2021

Z gotovostjo lahko trdimo, da glasba zasedbe Ad Nauseam ni za vsakogar. Vendar, ker gre za resnično izjemen umetniški dosežek, ki nemara presega vse dosedanje sprehode v strašljive globine ekstremnega avantgardnega metala, je edino pravično, da se v prid tako zasedbi kot samim poslušalcem z njo sooči čim večje število ušes. Pred nami je plata, ki v svoji ambicioznosti ni skromna in po navedbah založbe Avantgarde Music med drugim steguje svoje roke proti naprednejšim idejam mojstrov umetnostne glasbe 20. stoletja. 

Presežnost trditve bi morda lahko pripisovali zgolj reklamni mašini založbe, vendar sodeč po samem albumu ta nedvomno drži. Seveda pa se ob poslušanju plate najprej spomnimo na zasedbe, ki so že nekoliko pred Ad Nauseam orale ledino tehničnega death in avantgardnega metala, kot so Baring Teeth, Ulcerate, Portal, sodobnejši Imperial Triumphant in najočitneje legendarni Gorguts. Slednji zlasti s plato Obscura, ki je obraze topila že skoraj pred četrt stoletja. Vendar, kot že rečeno, album Imperative Imperceptible Impulse presega mejnike, ki so jih postavljale tovrstne zasedbe, in ne kloni pod težo same ambicioznosti. 

Ad Nauseam so nase prvič opozorili že leta 2015 s prvencem Nihil Quam Vacuitas Ordinatum, ki se je stilsko močno držal vplivov albumov, kot sta Obscura zasedbe Gorguts in Everything Is Fire zasedbe Ulcerate. Kljub temu so Ad Nauseam kompozicijsko in izvedbeno ohranjali znatno mero originalnosti in iskreno željo po eksperimentaciji, ki je opozarjala nase in nakazovala obetavno prihodnost zasedbe. Do tega pa pride občasno, res ne prav pogosto, ko se vsi aspekti, ki so za tovrstno stvaritev potrebni, poklopijo, rezultat pa je v tem primeru album, ki predhodnika nadgrajuje v vseh pogledih. Glasba s plošče Imperative Imperceptible Impulse je izjemno virtuozna in predstavlja avantgardo v pravem pomenu besede. Ad Nauseam so se z albumom zaobljubili, da se bodo zoperstavili vsem konvencijam modernega metala, tako s kompozicijskega in izvajalskega vidika kot tudi v samem snemalnem procesu. Pri tej glasbi ne gre zgolj na vrsto rifov, ki se vrstijo drug za drugim, ampak za kompleksne polifone strukture, v katerih hierarhije med instrumenti ni, vsak izmed njih pa igra esencialno vlogo, tako da se sama tradicionalna ideja o rifu razblini. V ospredju niso posamezne glasbene ideje, temveč sama atmosfera, ki so jo Ad Nauseam z učinkovito rabo atonalne disonančnosti, besnim tempom ter polomljenimi in brutalnimi ritmi več kot uspeli ustvariti. 

Glasba, ki jo slišimo na albumu Imperative Imperceptible Impulse, je odvratna v najboljšem smislu besede in neusmiljeno brutalna. Tudi v mirnejših delih, ki to zares niso, poslušalca navdaja z nerazložljivo paranojo in nemirom. Kot kakšna mojstrska grozljivka, katere napetost ne popusti niti po zaključku zadnje scene in ki ne pusti spati, je album zmožen ustvariti grozečo atmosfero, ki v poslušalcu ustvari uživaško nelagoden občutek, v katerega se ujame in ga ne more zapustiti, dokler ne potihnejo še poslednji zvoki. Vzdušje, ki ga album ustvari, pa ostane še dolgo potem. 

Kot pri dobri grozljivki pa ni vse le v grozljivem scenariju, temveč ima močan pomen sam izgled oziroma v našem primeru zven, ki je prav poseben, razlogov za to pa je več. Za stvaritev čim bolj originalnega zvoka so člani iskali redko in nenavadno opremo, ki so jo v veliki meri ustvarili kar sami. Prav tako so, kot že pri svojem prvencu, celoten ustvarjalni proces želeli ohraniti kar se da v lastnih rokah. Sami so sproducirali plato, pri čemer so nameravali največ pozornosti posvetiti samemu iskanju pravega, čim bolj naravnega zvoka, miksu in postprodukciji pa so namenili manj pozornosti. Tako jim je uspelo ustvariti zelo dinamičen in – kljub zelo gosti nemirni glasbi – čist zvok, kakršnemu smo v teh časih zelo redko priča.

Skratka, Ad Nauseam so se z Imperative Imperceptible Impulse zagotovo dokazali kot zasedba, ki s svojimi ambicijami ne opleta v vse strani tja v en dan, temveč ve, kaj počne – in to počne zelo dobro. Glasba, ki jo ustvarjajo, je nišna glasba, ki kljub izjemnosti verjetno ne bo našla velikega števila poslušalcev, kar pa je nedvomno škoda z ozirom na to, da gre za primer, ki vidi dlje od omejujočega se estetskega postulata posameznih zvrsti in preprosto predstavlja dober umetniški dosežek, ki bi si zaslužil večje pozornosti.