Mimi Hadaka, Murmur Institute, 2022

V letu 2004 sta Adi Jakša in Žiga Golob s prenosnim kasetofonom posnela niz skupnih improvizacij, ki so nato izšle v samozaložbi. V procesu zvočnega restavriranja in zvokovne obdelave, za katerega je poskrbel Jernej Babnik Romaniuk, je material ponovno zaživel oktobra lani na izdaji pod okriljem glasbene založbe Mimi Hadaka. Slednja je le ena od cvetočih vej kreativnega drevesa Zavoda Murmur. Ta v trenutni obliki s tako imenovano literarno arheologijo in reciklažo nudi vpogled v pretekle književne podvige v slovenskem prostoru, ki jih odene v svežo grafično podobo; ponuja ekološko osveščene zvezčiče; se prepušča konceptualnim potepanjem; pripravlja žanrsko neomejujoče glasbene izdaje novega in reizdaje starega materiala svojih varovancev ter vodi projekt Prostori / Spaces, v katerem se je z vodilom »en izvajalec oziroma izvajalka, eno glasbilo in en skrit, izoliran ali nekako pozabljen prostor« predstavila kupica tako slovenskih kot tujih glasbenikov oziroma glasbenic. Med njimi tudi Rok Zalokar, ki je v eni od cerkva na Svetih gorah nad Bistrico ob Sotli igral na ene najstarejših orgel v Sloveniji.

Pod imenom Danica Doppler pa se predstavljata Adi Jakša z bendžom in električno kitaro ter Žiga Golob s kontrabasom in električnim basom, ki sta sicer zadnja leta sodelovala pri kakšnem glasbeno-gledališkem projektu, skupaj pa sta se podpisala tudi pod album Ura nove skromnosti. Posnela sta ga v enem dnevu na začetku tega tisočletja, ko sta se poigravala denimo z WC metlicami, kazujem in raznimi pločevinastimi predmeti. Z naslovi, ki hudomušno razkrivajo drobce vsakdanjika transilvanskega kmečkega para, sta opremila hreščečo zvočno pripoved, izdano pri založbi Zoper Gobe, katere trosi so se kasneje razpršili in razrasli v današnji Zavod Murmur. Album Ura nove skromnosti je skoraj dve desetletji kasneje pri omenjenem zavodu dočakal predelavo in reizdajo, ki pa ji je sledila tudi njuna plošča Srce v torbi.

V uvodne pol minute, medtem ko se z Marjanco peljemo preko Gorjancev, že zaslutimo prevladujoče vzdušje albuma, ki ga preveva igrivost. Komadi, ki se pretakajo, so zasnovani zelo preprosto. Zdi se, da z repetitivnimi elementi razkrivajo vpogled v zasebno muziciranje izvajalcev, ki sta inštrumentalne skladbe strnila kot zbir resničnih ali pa namišljenih prigod. Med naslovi so tudi takšni, kot tisti Ob kaminu ali pa Zadnji bus za Vipavo, ki zadišijo po nostalgiji in s pripadajočo muziko siceršnji lahkotnosti albuma dodajo tudi globlji podton. Zvočno izstopa Arestantska bajka s pozibavajočim se ritmom in sanjavo kitarsko linijo – četudi je na album smiselno umeščena, s svojo drugačnostjo obetavno nakazuje morebitne nadaljnje skupne poti, ki jih bosta ubirala Jakša in Golob. 

Predstavljeni material v veliki meri deluje kot nekakšne radožive in premišljene skice, kot zasnove za krepkejša dela. Ob poslušanju si predstavljamo, kako bi nastala glasba spremljala risano animirane ali pa kako drugače uprizorjene prigode, katerih prizore si zamišljamo ob motrenju naslovov na albumu, zaenkrat pa Srce v torbi ostaja skromna, a vseeno pestra zbirka skladb, ki z naslovnico vred prikličejo malce oddaljen čas.