4AD, 2020

Glasbeni album je pogosto produkt svojega časa, relevanten in smiseln zgolj v kontekstu obdobja, v katerem je nastal. To bo verjetno še posebej veljalo za leto 2020, ko se bomo lahko nanj ozrli iz udobja prihodnosti. Prekinitev turnej je porodila mnogo tako imenovanih karantenskih albumov ter solo projektov. Tega, o katerem bomo govorili v tokratni Tolpi bumov, je zakuhala Adrianne Lenker, frontwoman prominentne indie folk zasedbe Big Thief. Omenimo še, da ima omenjeni album songs tudi sestrsko ploščo, imenovano instrumentals, ki ne bo v središču pozornosti tokratne oddaje. Izdelka nista prva albuma, ki ju je Adrianne izdala pod svojim imenom. Pravzaprav seže njeno samostojno delo v čas pred nastankom zasedbe Big Thief in se skozenj praktično tudi razvije. 

Zgodba albumov songs in instrumentals je sledeča. Adrianne se po razidu s partnerico odloči pandemijo preživeti blizu sestre, ki biva v zvezni državi Massachusetts. Tam najame kočo in začne ustvarjati album. Zgodba ni ravno sila zanimiva, a je pomembna iztočnica za dojemanje tega dela, poleg tega pa vsebuje kočo, ki je – kot se zdi – za dobro indie folk plato v kombinaciji s srcozlomom ključnega pomena. Za dodatne indie točke se je Adrianne odločila celoten projekt posneti na analogni trak. Ker gre za pomembno izdajo ene največjih neodvisnih založb, je bila stvar seveda tudi profesionalno analogno zmiksana in analogno masterizirana. Trojni A torej, še več indie točk!

Analogni proces se plati seveda dopade, jo dopolnjuje v njeni organskosti in ji doda šarm v obliki raznih zvokov na začetku in koncu nekaterih komadov, na primer z iztekanjem traku ob samem koncu plate. Celoten album ima pohvalno lep zven, ki ga ne gre v celoti pripisati analogni čarovniji. Razni ambientalni posnetki in ritmični vložki ropotuljic, tapkanja s prsti in igranja kitare s čopičem, ki se sliši bolje, kot bi si predstavljali, so ključnega pomena, saj plati dodajo teksturo in jo celovito napolnijo. Celoten album zveni izvrstno in z neglasbenimi elementi pričara svet, ki ga Adrianne opisuje s kitarskim preigravanjem in besedili.

Prej opisana produkcija in sama zgodba sta primerni za tako intimen album, kot je songs, katerega surovost je komplementarna tisti, ki smo ji bili priča pri lanskem albumu Two Hands zasedbe Big Thief, s katerim so pokazali, kako surovo intenziven je lahko njihov glasbeni izraz. Tokrat Adrianne pričara podobno surovost, a je ta usmerjena v drugo smer, navznoter. Energija je tokrat bolj umirjena in izražena predvsem vokalno. Njen način petja ostaja tipično njen, idiosinkratičen, konstantno nekje na robu meje razpada, vendar nikoli ne stopi čeznjo. Pokaže izjemno mero kontrole nad lastnim glasom, ki se oglasi neverjetno dobro, še posebej pri višjih notah. Večkrat na plati uporabi tudi tehniko dvojno nasnetega vokala v stilu Elliotta Smitha, kar omogoča, da njeno tiho petje vseeno zveni veliko in polno.

Besedila so glavni element pri vzbujanju občutka intime. Lenker je že v Big Thief dokazala, da je izredna tekstopiska, ki brez težav zaide tudi v bolj osebne vode. A na albumu songs se vase poglobi še bolj in se postavi v ospredje – tako tematsko kot tudi dobesedno – ko piše v prvi osebi. Do neke mere so teksti še vedno zaviti v dobro mero metaforičnega pisanja, ki je tipično za singer songwriterski stil folka. Njeno kitarsko preigravanje je prav tako na mestu. Večkrat nasnete linije se lahkotno prepletajo in gradijo celoto, ki zveni preprosto, a je v resnici sila kompleksna. Njeno domiselno igranje je tisto, kar njene stvaritve povzdigne na še višji nivo in zaradi česar izstopa v tem izjemno nasičenem žanru.

Celotna plata pooseblja to, kar bi si želeli od singer songwriterske folk izdaje. Osebnoizpovedna besedila v kombinaciji s prepletajočimi se linijami akustičnih kitar ter surova preprostost naredijo album brezčasen. Kljub temu da je nastal leta 2020, ga čas nastanka ne bo zaznamoval. K sreči ostaja prav to tista prvina, ki naredi glasbo tako Adrianne Lenker kot tudi njene skupine Big Thief tako posebno.