On-U Sound, 2023

Dobra štiri desetletja so že mimo od prve izdaje naveze britanskega producenta Adriana Sherwooda in jamajškega tolkalca Bonja Iyabinghija Noaha. Ob boku prvencu zadubiranih postpunk avanturistov New Age Steppers si je industrialno dubovski projekt African Head Charge prislužil kulten status in utrl pot divjemu eksperimentiranju z dubovsko in reggae formo na novoustanovljeni Sherwodovi založbi On-U Sound. Čeprav je od začetka osemdesetih dalje Sherwoodova produkcija pustila pečat na ploščah marsikatere znane in v prihodnost zazrte zasedbe ter močno vplivala na razvoj elektronskih žanrov Otoka, se zdi, da je producent prav v duetu z tolkalcem Bonjom svojo domišlijo najraje spuščal z vajeti in širil žanrske meje. 

Prizemljeno sarkastično poimenovani prvenec My Life in a Hole in the Ground je izšel istega leta kot epohalni My Life in the Bush of Ghosts Davida Byrna in Briana Ena. Slednja sta si naslov izposodila od nigerijskega nobelovca Amosa Tutuole. Tudi Vizijo psihedelične Afrike Briana Ena sta African Head Charge po svoje uglasbila v nekakšen spoj kolektivnega nezavednega potomcev afrokaribskih priseljencev, postavljenih v urbano, industrializirano in odtujajoče okolje Britanskega otoka. Njun projekt je, predvsem v začetnem obdobju od svojega nastanka, predstavljal nekakšen eksperimentatorski peskovnik, v katerem se je Sherwood poigraval s tehnikami dubovskih manipulacij in plastenj zvočnih linij, copy/paste kolažiranjem magnetofonskih trakov, semplanjem in vključevanjem nojzerskih prvin.

Afriška tolkala, ki so bila tedaj v reggaeju in dubu skorajda povsem prezrta, so bila tu postavljena v ospredje zvoka in so predstavljala izhodišče za ustvarjanje skladb. Tehnik igranja nanje se je Bonjo na skrivaj učil že od otroštva v bližnji rastafarijanski cerkvi, ki je bila takrat ena najpomembnejših na Jamajki. Rastafarijanske skupnosti, ki so ohranjale in obujale afriška izročila, so bile v tistem obdobju še zaničevane kot brezbožne in hudo preganjane zaradi političnega disidentstva. Univerzalen jezik ritma je Bonju omogočil preživetje v skupnosti glasbenikov, ko se je kot mladostnik izselil v Veliko Britanijo, v devetdesetih pa se je znova podal v neznano in se preselil v Gano, da bi od tam lažje kopal za koreninami jamajških tradicij. 

Od selitve na afriško celino je razdeljeni dvojec izdal le nekaj studijskih plošč, zadnjih dvanajst let pa sta luč sveta ugledali le dve kompilaciji s še neizdanimi diskografskimi izkopaninami. Ponovni obuditvi sodelovanja je v veliki meri botroval čas omejitev gibanja zaradi koronavirusa. Bonjo je k sodelovanju med drugim povabil Kinga Ayisobo, mojstra kologe oziroma tradicionalnega dvostrunskega zahodnoafriškega brenkala, ki je v tistem času prav tako kot on bival v mestu Bolgatanga na severu Gane. Plošča je tako nastajala s podajanjem zvočnega materiala med tamkajšnjim studiem, v katerem so posneli vokalne in inštrumentalne linije, ter studiem v Londonu, v katerem je Sherwood oblikoval končno zvočno podobo, pri nekaterih skladbah pa sta kitarske linije prispevala še stara glasbena kompanjona Skip McDonald in Doug Wimbish. 

Glasba in vzdušje albuma A Trip to Bolgatanga se z dosedanjo diskografijo dvojca skladata podobno, kot se njegova kričeče barvita naslovnica sklada s pretežno črno-belimi podobami poprejšnjih plošč. Nabor skladb je razgiban, iz njih pa seva razigrano pozitivna energija, ki se jo je Bonjo morebiti dodobra nalezel v letih svojega bivanja v Afriki. Natrosi nam življenjskih modrosti, oglaša se z žmohtnim vokaliziranjem in mestoma svoj glas razteza s pomočjo autotuna. Napevi spremljajočih vokalistk zvenijo, kot da se jim trgajo iz dna duše in se vijejo v dvogovoru z odrezavo brnečimi strunami kologe, v mirnejših skladbah pa se razlegajo meditativno globoki zvoki moških grl. Tok melodij skladbam povečini vpihuje nabor piščali in le nekajkrat na albumu vajeti melodičnih linij prevzamejo trobila ali sintetizatorji, ki nežno odzvanjajo po prostoru.

Z obiskovanjem in sodelovanjem pri glasbenemu obredju nekaterih tamkajšnjih plemen je Bonjo razširil svoj nabor tolkalskih tehnik, ki je poprej večinoma temeljil na tolkalskih tradicijah pocomania in nyabinghi, ki so se v skoraj prvobitni obliki ohranile v rastafarijanskih skupnostih Jamajke, ocean stran od obal njihovega izvora. Ritmični tok se na albumu razpenja med hitrim drncem, ki ga narekujejo udarci house beatov ali odrezavega ska ritma, kotaleče zvenečimi nizi udarcev in mimobežnih sipanj čez počasno dubovsko odmevanje. Dvojec African Head Charge je z razvojem svojega izraza že v devetdesetih zavil od gostega studijskega procesiranja in kolažiranja linij k kompozicijskim formam, ki vključujejo glasbila in jih je moč izvajati v živo. Zdi se, da je Sherwood tokrat moč dubovskega basiranja, nivo studijske obdelave še dodatno zmanjšal in tovrstne prijeme odmerjeno uporabljal le mestoma, kjer so zvočne linije zares potrebovale nekaj tistega žlahtnega odzvanjanja v globine ali teksturnih mutacij skozi efekte.

Album A Trip to Bolgatanga je izšel že v začetku letošnjega poletja in zagotovo bi bilo bolj prikladno, da bi se mu na naših frekvencah posvetili prej, v katerem od toplejših mesecev leta. Tisti, ki so glasbo v opusu dvojca cenili predvsem zavoljo njenega svojevrstno hipnotičnega, industrialno odtujenega vzdušja, kaotično mimobežnih linij ter zamolklih in zaprašenih glasov, bodo morebiti težje prebavili lahkotnost in spevnost novega albuma. Toda če resnično odpremo ušesa in mu prisluhnemo, bo brez dvoma vsakogar vsaj malo požgečkal njegov odmev dolgih sončnih dni.