PC Music, 2020

V muziki obstaja ideja, da eni spadajo na oder, a nimajo pojma o pisanju besedil ali glasbeni produkciji, drugi pa v zaodrju delajo ravno to, vendar je njihovo ustvarjanje vedno potisnjeno v senco. Z žarometi osvetljena glasbena zvezda po marketinški logiki svoje slave pač ne more deliti z drugimi, navadnimi smrtniki. Tako so imena brezoblične kreativne množice poznana le tistim fanatikom, ki v letu 2020 še berejo knjižice ob izdajah. Z drugimi besedami: delitev vlog predstavlja ločnico med produktom in proizvodnjo. 

Alexander Guy Cook oziroma A. G. Cook je britanski producent, ki je v zadnjih nekaj letih s prelomnim kolektivom PC Music, katerega ustanovitelj je, skorajda lastnoročno redefiniral zvok podtalnega, delno pa tudi komercialno uspešnega popa. A vitke, rahlo nerodne postave z očali ni bilo nikoli zaznati na odrih, na katerih so alternativo z avantgardnim popom agitirali njegovi varovanci in ustvarjalni sodelavci Hannah Diamond, GFOTY in 100 gecs. Še manj je to veljalo za producentove zvočne pajdaše iz komercialno uspešnejšega dela spektra, na primer SOPHIE in Charli XCX, ne glede na dejstvo, da je za slednjo denimo produciral večino njenih albumov. Enostavno povedano: Cook ni bil zvezda; zvezdam je služil. 

Odgovor na vprašanje, kako se ustvarjalec pozicionira v relaciji do odtujenosti od svojega dela, naj bi bil – predvsem v alternativi – pokazatelj njegove vrednosti. Ravno zato je bila Cookova najava dveh debitantskih albumov – prav ste slišali, oksimoronska izjava drži – z naslovoma 7G in Apple sprejeta z odobravanjem in pričakovanjem velikega trenutka, ko se bo pokazalo, ali glasbenik kaj velja tudi v vlogi solo izvajalca. V današnjem recenzentskem terminu si lahko privoščimo le album Apple, 40 minut dolgo izdajo, ki do pike natančno ustreza standardom glasbene industrije, vsaj kar se tiče korektnega marketinga: prinaša komade v dolžini treh minut in kopico spevnih refrenov ter melodij. Apple je v glasbenem pisanju napačno označen za protiutež prvemu debiju z naslovom 7G, triurni zvočni nevihti, zapakirani v 7 tematskih sklopov, pri čemer vsak predstavlja določeno produkcijsko orodje, ki ga Cook uporablja – bobni, kitara, zvočni koncept supersaw, koncertni klavir in tako dalje. Če je 7G za novodobne poslušalske mutante, naj bi bil Apple njegov skromni polbrat.  

Obe izdaji bosta za staro gardo preveč – preveč abrazivni, preglasni, preveč pocukrani ... Predvsem pa nepovezani s popom, že če za standard primerjave vzamemo pop alternativo zgodnjih let preteklega desetletja. Grimes ali M.I.A. proti Cooku nimata za burek, kot Applove kulturne sopotnike pa lahko brez težav navedemo Caroline Polachek, Hudsona Mohawka in Machine Girl. Eleganca današnje izdaje temelji na dejstvu, da je Apple oziroma njegov avtor sestavljen iz zmagovalne kombinacije dveh arhetipov, ki v glasbi zadnjih nekaj let počasi, a vztrajno gradita monopol – to sta spalnični producent in spalnični kantavtor.

Cook je ob drugih glasbenih osamelcih tega sveta jacked in v lastno matrico – takšno, ki neironično uživa v sladkobnih sintih, uporabi arpeggia in velikih dropih ter se obenem ne loči od parajočih kitarskih emo izpovedi. Oboje povezuje iskrenost muzike, ki je zaradi tega tudi brutalno čustveno močna. Glasbenik se prvič polnopravno predstavi tudi kot vokalist, pri čemer je nepopolnost glasu, čeravno govorimo o uporabi autotuna, osvežujoče domača.

Ugriz v glasbeno jabolko A. G. Cooka v nasprotju z Evinim rajskim jabolkom, ki ni bilo posvečeno v svet pogumnega novega popa in širšega žanra PC Music, ne bo prinesel razodetja in spreobrnitve. Izdaje Apple pa ne gre nikakor podcenjevati v njeni vlogi dokumenta zgodovinskega trenutka, ki kaže, da Cook s PC Music ni le zakuhal trenda, temveč tudi začrtal izjemno pomembno zvočno vizijo popa, četudi bo ta do večine mainstreamovske publike in založniških mogotcev prišla šele v nedefinirani prihodnosti.