PIAS, 2016

Danska pevka Agnes Obel se je po uspehu prvih dveh z novim albumom podala stran od mehkega kantavtorstva, prežetega s pop senzibilnostjo in komornim pridihom ter se vpela v povsem nov zven, skozi katerega zveni tudi povsem nov koncept, ki ga izpričuje že naslov albuma Citizen of Glass. Ta v sebi izraža sodobno zastrto realnost, ki jo preko sodobnih tehnologij in (več)medijskega miljeja živimo in izpovedujemo v obliki skonstruiranih subjektivizacij, s katerimi javno občujemo z drugimi, izpričujemo lasten okus, delimo mnenja o vsem, se napihujemo v virtualnih revolucijah, čustvujemo in bolehamo. S tem ustvarjamo navidezno transparentni prostor, ki sega onkraj mej osebnega in zasebnega, prostor, ustvarjen za pogled in prisluh drugega, ter brišemo ali prestavljamo meje med realnim in virtualnim. To je hkrati tudi prostor pesmi, še posebej prostor osebnoizpovednega kantavtorstva, ki mu pripada Agnes Obel. Vseskozi so na delu podobni mehanizmi, mehanizmi razkrivanja privatnega, morda celo skrajno intimnega pred javnostjo, resda ujetega v zvene, v različne načine poslušanja, motrenja in interpretacije ter afektov, a s tem nič manj tesnobnega za tistega, ki to izpoveduje. In obratno za poslušalca, ki mu je obenem omogočen vstop v neko intimo, ki pa je vedno hkrati zaprt, neprodušen, ujet v mediacijo razkrajajočih zvenov in pomenov. Tudi in predvsem teh, ki jih nanje limamo poslušalci. Steklovina je hkrati tudi odsevna, ne samo prosojna, omogoča vpogled, zastira prisluh, prši in izkrivlja podobo in pogled, obenem pa je še vedno neprodušna, neprehodna, razen če jo razbijemo. Agnes Obel na novi plošči to naturo brez ostrih potez in razbijanj imenitno ujame v zven, v glas oziroma kar glasove, v izpovednost vrhunsko aranžersko in vokalno ukrojenih desetih mehkih pesmi, ki jih je sama ustvarila, posnela in producirala v studiu ob zvenu glasbil, razpetih med preteklostjo in sedanjostjo.

Patologijo našega vsakdana ali normalno stanje, kakorkoli že to pojmujemo, Agnes Obel prenese v vmesne relacije med splošnim, javnim in zasebnim ter ju imenitno oriše že v uvodnih verzih začetne pesmi v ploščo Stretch Your Eyes, v katerih pravi: »A grip that will hold / So tight and close / Around my throat with / The weight of all our lives.« V njih izpričuje nelagodje, pritisk, ki ga čuti na lastni koži kot ustvarjalka. Tu ne gre za romantiziranje pregovornega, mitskega razgaljanja skozi lastno ustvarjanje, niti ne pritiska, teže, ki ga le-to prinaša, temveč za skrbno niansiranje večslojne razsežnosti, kar je lahko tudi iskra kreativnega gona. Že uvodoma v skladbo drzno urežejo godala v dinamičnem loku nezahodnega zvena, ki nato poniknejo pod sloje mehkega, zračnega, eteričnega vokala, pridušena ritmika v opojno mehkobnost, ki se vije skozi celotno ploščo in ponazarja krhkost naših javnih podob. Agnes je po izobrazi tudi studijska tehnica, na ploščo pa je prelila številne zvene tako zanjo značilnih klavirja in godal kot tokrat tudi številnih klaviatur, med njimi celo trautoniuma, čeleste in špineta. Prvi je svojstven proto sintetizator, drugi metalofon in tretji križanec med orglami, klavirjem in čembalom. Uporablja jih na več ravneh, tako za zven in melodijo kot za mehke ritmične udarce, precej neklasično torej. Skupaj z godali ter večslojnimi glasovi, ki večkrat dobijo harmonsko razsežnost zbora, tvorijo nasičeno večplastje zvena, ki pa je skrbno vpeto v prevladujočo mehko naturo glasbe. V njej zveni nekaj starega, predvsem skozi vokalne harmonije neštetih nians prepletenih slojev glasov, ki so vsi v bistvu en glas. V širšem oziru nas glasba spomni na nekatere ustvarjalce z založbe 4AD v osemdesetih, na Cocteau Twins, deloma Dead Can Dance, če upamo dlje celo na Enyo, vendar brez njene vznesene new age drže in osladnosti.

Ta mehkoba je zgolj varljiva, površinska, znotraj nje pa je polno smelih aranžerskih prijemov, grajenj tenzij, senčenih občutij in dinamičnih kontrastov, ki so vedno vpeti v izpovednost glasu. Denimo v temačni atmosferi skladbe Trojan Horses, kjer čudovite vokalne harmonije ob sozvenu klavirja in podčrtujočih godal prekrivajo občutje svojstvene paranoje. A je ne zakrijejo in to je ena glavnih odlik plošče, ki na površini zveni precej eterično in atmosfersko ter pretežno komorno, a je precej globlja izkušnja. Skladba Familiar, prva mala plošča z albuma, je navidezen dvogovor, dialog, spleten z izjemno modulacijo glasu, s katero Obel doseže moške nižine, podobno kot to počne Laurie Anderson že od osemdesetih let dalje. Kontekst drsečega in varljivega prehoda med spoloma pa Obel uporablja v povsem drugem kontekstu. Z njim prej senči in zakriva sebe kot pa prši svoj spol in razširja osebnost, tokrat vtkano v prostor medosebnega odnosa, varljivosti transparence ljubezni. V njej pravi: »Our love is a ghost that others can't see / It's a danger / Every shade of us you fade down to keep / them in the dark of who we are.« Podoben manever, le da v sozvočju glasov, vpetih v zvenečo ritmiko, vsebuje skladba Golden Green, v kateri pravi: »I wanna be just free … Who are you to take over my mind / With your eyes on me?.« Izhod torej iz sodobne subjektivnosti, mehak krik, ki se v zaključni skladbi Mary vpne v samotnost tišine, v svojstven zaklon. Zaprto okno, morda lahno odprto za prepih in naš že kar neznosen pogled in prisluh. Situacija, ki jo tokrat zaobrne, in smo mi tisti, ki ob zrenju in poslušanju čutimo nelagodje. 

V letošnjem letu se je založba PIAS očitno programsko usmerila v izdajanje kantavtorstva na prelomu pop senzibilnosti. Poleg Agnes Obel so letos izdali nove plošče Keatona Hensona in Lise Hannigan. Obe, tako Hannigan kot Obel, sta na njih izšli iz prejšnjih okvirjev in ponudili svoji najmočnejši plošči do sedaj, pa čeprav z njima zvensko ne merita več v sredino. Predvsem pa sta našli svoj zven, ki je pri Agnes Obel še toliko bolj izrazit in povsem samosvoj. Z njim je izjemno zajela duha naše dobe in utelesila vse nianse, ki ležijo v naših sodobnih razpršenih in drsečih subjektivitetah, vpetih v vmesje javnega in zasebnega. Ta prostor, razpet med svojstvenim narcističnim užitkom, nenasitnim voajerizmom in spremljajočo tesnobnostjo ob lastni izpostavljenosti, skratka sodobni milje, ki ga živimo in sokrojimo, ni še nikoli zvenel tako čudovito in čutno, a hkrati težko in pomenljivo kot v glasbi s plošče Citizen Of Glass.