Agriculture: The Spiritual Sound
The Flenser, 2025
The Spiritual Sound je druga dolgometražna plošča kalifornijske black metal zasedbe, ki je našo pozornost pritegnila z lanskim EP-jem Living is Easy. Žanrsko oznako si je zasedba sicer oklevajoče nadela sama, toda že laični bobniči hitro sklenejo, da je pretirana zamejitev bendove glasbe nesmiselna. To še posebej velja za novo ploščo, ki prepriča prav zaradi raznolikih vplivov in precejšnje dinamike.
Blast beati in nizko uglašene kitare so na plošči The Spiritual Sound vsekakor prisotni, toda vzdušje se že znotraj posamezne skladbe lahko popolnoma spremeni. Izrazita dinamičnost nas zadene takoj, z uvodno skladbo My Garden, s katero Agriculture ne pokažejo nikakršnega namena, da bi nas v zgodbo albuma vpeljali počasi. V prvih sekundah pospešijo kot najhitrejši športni avtomobili in nas v samem štartu napolnijo z močno dozo adrenalina. Odmevajoči kriki in palm muted kitare nas pospešeno izstrelijo v bendov eklektičen svetovnonazorski svet. Toda shoegazerski odsek sredi skladbe nas iz globin osebnega pekla vrže nazaj na trdna tla in naznani, da ne bo šlo zgolj za blitzkrieg na naše bobniče. Menjavanje hitrega s počasnim in glasnega s tihim bend izvede tako prepričljivo, da bi bili nanje ponosni tudi Pixies.
Na albumu slišimo vplive različnih metalskih stilov. Sludge, trash in posthardcore se pridružujejo elementom black metala. Slišni so tudi vplivi shoegaza in celo progresivnega rocka. V strukturi zvoka se torej dogaja veliko, vse pa je podano s primerno intenziteto in prepričljivostjo. Toplo nas objamejo kriki, v katerih se mešata obup in sreča, in rok ne razklenejo do odločnega konca, skladbe The Reply, v kateri se pripovedovalec dokončno vda v usodo. Vendarle pa ne prevlada občutek, da gre za dejanje iz obupa, temveč iz zrelega zavedanja, da so nekatere stvari onkraj našega nadzora.
Zasedbo do takšnega zaključka privede poglabljanje v osnovna človeška doživetja. Trpljenje, sreča in ljubezen so vsi del našega vsakdana, oscilacija občutkov, ki nikoli niso zares enotni, pa se dogaja tudi znotraj albuma. Tematike imajo dva različna vira, kitarista Dana Meyerja in basistko Leah B. Levinson. Meyerjeve stvaritve se tematsko navezujejo predvsem na zen budizem, medtem ko se Levinson bolj osredotoča na aktualno družbeno dogajanje in prostor namenja predvsem LGBTQ+ tematikam, ki jih vključuje v širši kontekst. To je najbolj slišno v skladbi Micah (5:15am), ko probleme trumpovske Amerike predeluje skozi prizmo bibličnih zgodb. Skladba je tudi odličen primer njenih vokalnih sposobnosti, pri čemer najbolj izstopajo prodorni kriki, ki jim kljub robustnosti uspe zajeti čustveno ranljivost.
Levinsonine skladbe so hitrejše in trše, Meyerjeve stvaritve pa so nekoliko počasnejše in bolj melodične. Raznolika pristopa se trdno dopolnjujeta in ustvarita dinamiko, ne da bi plošča pri tem izgubila rdečo nit. Na to vpliva tudi premišljena razporeditev komadov, ki album bolj ali manj razdelijo na dva dela. Prelomno točko predstavlja polminutni naslovni intermezzo The Spiritual Sound, ki najavi spremembo vzdušja. Glasbeni motiv se nadaljuje v folk metal balado Dan's Love Song, ki s čustvenim besedilom ponudi Meyerjev budističen pogled na svet. Opisani prelom, ki sklene prvo stran plošče in začne drugo, je najočitnejši prikaz nasprotij na albumu. Glasba nas torej enkrat agresivno pretepa z visokooktanskim ropotom, drugič pa nas z melodiko toplo objame. Redkokateremu albumu uspe izrazita nasprotja združiti na tako vključujoč in skladen način.
Kljub vsej hvali pa še nismo prišli do vrhunca plošče – skladbe Bodhidharma. Komad je pravzaprav plošča v malem, kajti v njem slišimo vse raznolike značilnosti albuma. Melodičen kitarski rif, strastni vokali, globoka tematska pripoved ter menjavanje tihega in glasnega so nadgrajeni še z enim najboljših solov zadnjega obdobja. Solo odigra kitarist Richard Chowenhill, ki je album tudi posnel in zmiksal. Izstopajoče melodije, ki v tovrstni glasbi pogosto ostanejo pokopane v pretirani distorziji, mu je uspelo izpostaviti na raven nosilnega elementa plošče.
Kot je za takšno vrsto glasbe značilno, so besedila težko razumljiva, a se je vanje vredno poglobiti, glasbi namreč dodajo novo dimenzijo. Ko razberemo besede, ki opisujejo sovraštvo do skupnosti LGBTQ+, samomore prijateljev in budistična filozofska prepričanja, nas kriki in rifi še močneje premaknejo. The Spiritual Sound je dinamična in stimulativna stvaritev, ki učinkovito uporabi denimo tudi tišino in postmetalske vplive, ki jo pripeljejo do kontemplativnega zaključka.
Kljub odsekom agresivne temačnosti nas plošča The Spiritual Sound poživlja in v nas velikokrat vzbuja tudi občutke evforije. Izrazita dinamičnost albumu morebiti preprečuje, da bi dosledno tekel od začetka do konca, toda spreminjajoče se vzdušje in zapomljivi kitarski rifi omogočajo, da se ga na nobeni točki ne naveličamo. Agriculture so z ranljivostjo in intenziteto svoje nove muzike imenitno zajeli občutke našega vsakdanjega obstoja.
Komentarji
definitivno top 10 2025, se strinjam z napisanim, Bodhidharma got me like, kaj se dogaja s tem solom, also prepletanje različnih vplivov skozi celoten album je enostavno božansko, že dolgo me kakšen album ni tako notranje pobožal <3
Komentiraj