Jansen Records, 2023

V ambientalni glasbi pogosto naletimo na liminalni prostor kot tematsko izhodišče projektov, v katerih si avtorji načrtno prizadevajo ujeti vzdušje konkretnega časa in prostora. Svoje muze ti glasbeniki tedaj iščejo v osamljenih, kontemplativnih lokacijah, kjer se življenje posameznika upočasni, sam pa postane bolj dovzeten za čustvene vtise, ki jih vanj pasivno vliva okolje. Liminalni, začasni prostori, prostori prehoda – kot so denimo hotelski hodniki, čakalnice ali letališča – anonimizirajo človeka in ga, kljub morebitni obdanosti z drugimi ljudmi, pustijo socialno izoliranega. S tem se ojača poseben, paradoksalen občutek samote, ki lahko človeka prežema tudi v neznanski množici, saj tam postane jasen kot zgolj še en popotnik z lastnimi cilji, ritmom in časom. Družbena alienacija, povezana z liminalnim prostorom, pa deluje tudi kot neko varno okrilje, pod katerim lahko posameznik sredi viharnega vsakdana za trenutek zadiha ter ta mrtev čas, ki ga preživi v tranziciji, izkoristi za počitek in razmislek.

Te občutke osamljenosti, nostalgije ali celo srha, ki jih povezujemo z liminalnimi prostori, ambientalni glasbeniki raziskujejo že desetletja. Med njimi velja omeniti projekte žanrskega pionirja Briana Ena, ki je z albumom Ambient 1: Music for Airports leta 1978 ustvaril spremno glasbo za popotništvo na letališčih in močno pripomogel k utemeljitvi ambienta kot samostojne glasbene zvrsti. Okrog tega osrednjega atmosferičnega motiva Enovega seminalnega albuma se vrti tudi nov projekt norveškega elektronskega dvojca Aiming for Enrike, ki se s plato Empty Airports tokrat približata klasičnemu ambientu in z njim spojita svojo eklektično žanrsko paleto, ki jo oblikujeta zdaj že dobrih deset let.

Poudarimo kar takoj, da je komponenta ambienta na plati sekundarnega pomena. Do te zvrsti duo namreč pristopa primarno s pozicije plesne elektronike in posledično glasbenika najbolj blestita ravno v tistih komadih, v katerih pokoristita svoje že osvojene ustvarjalne veščine. Jedro glasbe je še vedno trdno zasidrano v medžanrskih prepletih, ki pa enkrat bolj, drugič manj uspešno vključijo še ambient.

Trodelni naslovni komad Empty Airports, ki odpre uro in petnajst minut dolg album, lahko štejemo kot dober primer sinteze z ambientom, v katerem iz oddaljenega industrialnega donenja tok glasbe mutira v privlačen dance ritem. Plata s tem kaj hitro sporoči, da se njeno jedro ne vrti okoli poglobljenih, atmosferičnih raziskovanj prostorskosti, kot bi jih lahko pričakovali za tako naslovljen projekt, temveč se glasba premika bistveno hitreje; ob sicer raznolikem naboru idej, ki pa jih težko povežemo v nek skupni imenovalec. 

Skladbi Feel No Threat/Absent Lovers in Slopes že globoko posegata v teritorij synthwava, v počasnejših sekcijah celo spominjata na dela sodobnejših dreampunk ustvarjalcev. Ob teh skladbah so postavljeni vzorci bolj običajnega ambienta, ki se zaradi tega stalnega premikanja iz vzdušja v vzdušje težje razvijejo v širšo celoto. Nekateri daljše skladbe proti koncu plate prekinejo in spet lastnoročno sestavijo tok albuma; delujejo kot priseski sicer bolj zaokroženega projekta. V posamezni obravnavi so ti komadi privlačni, a album je zaradi nepovezanosti vplivov razkosan. Odseki, ki se spustijo v bolj čisti ambient, pa zaman skušajo povezati te ideje v neko rdečo nit. 

Prva polovica projekta, ki se bolj utemeljuje na zasnovi dance glasbe in dremavega downtempa, predstavlja najbolj konsistenten in gost tok idej; ta naboj se s časom porazgubi, ob daljših, monotonih ambientalnih premorih pa nam pozornost začne že upravičeno šepati. Album je predolg za lastno dobro, saj so ideje, ki jih zajema, preveč razpršene, njihov efekt pa posledično toliko manj udaren. Tako se atmosferična navezava na zapuščena letališča zdi v najboljših primerih ohlapno relevantna, v najslabših arbitrarna.

Vseeno je možno razpoznati določeno vizijo za album, ki se tematsko postavlja v lasten razred in za katero moramo prilagoditi svoja pričakovanja. Liminalno postane bolj jasno in prijemljivo. Bolj kot melanholijo in osamljenost praznega letališča lahko razpoznamo mozaik živahnih izkušenj tega kraja. V komadu The Rats and the Children lahko recimo vidimo stresno hitenje po letaliških hodnikih, ko le nekaj minut pred vzletom hektično bežimo mimo mase ljudi in iščemo prava vrata za vzlet. Zagotovo nudi album dovolj takšnih zanimivih trenutkov, ki se bolj poglobijo v prostorskost osrednje tematike, a so ti spet preveč razdrobljeni in nepovezani.

Morda prav tu leži najboljši način, kako sploh dojemati album Empty Airports, torej, kot kolekcijo ohlapno povezanih semiambientalnih raziskav, ki segajo po različno zanimivih ciljih z različno zanimivimi rezultati. V tem primeru lažje obravnavamo duo Aiming for Enrike kot glasbenika, ki se z zadostnim uspehom srečujeta z izzivom eksperimentiranja z novim žanrom, četudi v njem delujeta bolj turista kot pa samostoječa glasbenika, ki bi se lahko v bodoče morda globlje zavezala ambientalni formi in tudi iz nje bolje izstisnila svoj potencial.