Aiming for Enrike: Music For Working Out

Aiming for Enrike: Music For Working Out

Recenzija izdelka
11. 2. 2020 - 19.00

Pekula Records, 2020

 

Izredna radost najraje veje po životih mladih bendovskih glasbenikov, ko se ti dandanes podajajo v svetove vseh zmožnosti dostopnega instrumentarija, ko se navdušujejo nad fascinantimi potenciali kitar in efektov in loopov in ojačevalcev in globokih basov, ko raziskujejo bolano širok svet glasbe in spletnih forumskih desk, ko se orientirajo znotraj nenadziranega in neobvladljivega sveta podatkov, mnenj, zvokov, kešovnih sposobnosti etcetera ...

Kitare lahko zvenijo v globokih basovskih tonih, vendar si je za to treba lastiti pravi, običajno fino drag ojačevalec, lahko tudi cvilijo in zavijajo in vijugajo in odmevajo in oponašajo odboje pingpong žogic, loopi se lahko kotalijo in se transformirajo drug ob drugem, bobni (morda) lahko dohajajo, lovijo mašinske tvorbe časovnih manipulacij zvokov ob pogoju, da ušesa dovolj dobro razločijo notranjo nečloveško inercijo podivjane mase zankanih inštrumentov, eno stopalo lahko hkrati vrti en gumb in hektično stopa na drugega ... In še milijon in en mali detajl, vsi so lahko bolj pomembni kot tvoja mama ali norveški music export office, čeravno brez teh dveh marsikaj ne bi dišalo tako, kot na terenu uporniško smrdi.

Vse že povedano je morda povsem arbitrarno za primer norveškega dvojca Aiming for Enrike, ki smo ga v Ljubljani zdaj že večkrat spoznavali, najprej v sklopu festivala Ment in kasneje še v drugih organizacijah. Norvežana pa se ponovno vračata, to soboto bosta namreč nastopila na koncertu v Gala hali na Metelkovi v programski družbi splitskega trojca RØLØ.

Skandinavski hrupni dvojec v etru RŠ
 / 31. 5. 2019

Aiming for Enrike sta se sicer gotovo vsaj svoj čas kopala v kaotičnih tolmunih tehničnih vprašanj sodobnega bendovskega muziciranja, vse opreme in tehnologije, vseh možnih pristopov. Kot večina ambicioznih mladih bendašev s kitarami, bobni in zvočniki. Vendar nikakor nista kar nekdo - glasbo Aiming for Enrike vsekakor zaznamuje precej izjemna inštrumentalna virtuoznost, najbolj očitno kitaristova, čeprav tudi površinsko manj izstopajoče bobnarjeve spretnosti ne gre pomesti pod preprogo; takšno glasbo je v kakršnem koli paru ali kombinaciji izjemno zahtevno izvajati. Po drugi strani je namig na mame oziroma - bolj relevantno – na norveško sistemsko podporo glasbenikom povsem neutemeljen, iskreno prav nič ne vemo o tem. Vemo pa, da nekatere skandinavske države, ne vse, Norveška pa izrazito, tako svojim mladim kot tudi starejšim ustvarjalnim silam na glasbenem terenu ponujajo izredno močan sistem podpore. Morda sta zato sploh prvič pokukala na Ment, morda bosta zato lahko zdaj že tretjič ali četrič na turneji pripotovala v Ljubljano, morda ju zato v marcu čaka koncert na festivalu South by Southwest (SXSW) v teksaškem Austinu. Kdo ve? No, kar sicer vemo, je, da še noben mlad domač bend ni uspel na primerljiv način zajahati industrijskega kroga, ampak to na tem mestu res ni važno ...

Kakor koli, Aiming for Enrike sta brez vsakega vprašanja vznemirljiv bend, tako na ploščah kot – še bolj – v živo. Njuna igra pedalov, njuno živo loopanje, tako rekoč elektronika v živo v bendovskem kontekstu je vau brez vsakega cinizma. S tem gotovo upravičeno navdušujeta in dosedanji odziv ljubljanskih obiskovalcev koncertov je bil dober.

Sobota v Gala hali se torej splača. Vprašanje pa je, ali se splača tudi dvojčeva nova plošča. Če namreč pogled usmerimo v zlato dobo matematično orientiranih rockovskih bendov z druge strani luže, bomo pri večini starih slišali bistveno izrazitejšo količino avtorskega pečata, izumljanja, globlje radovednosti, pa tudi razlik, kronoloških premikov v posamičnih segmentih ustvarjanja določenega benda. Tega z norveškim dvojcem v takšni meri vsekakor ni. Njuni očitni vzori, pa naj bo to vpliv tehnično pionirske zasedbe Battles ali kaka povzeta kitarska fraza (wink wink Queensi), so tako očitni, da so preprosto derivativni in ne v najboljšem možnem pomenu. Prav tako je med posameznimi dvojčevimi ploščami bore malo resnih premikov, konceptualnih, zvenskih ovinkov ali česa podobnega, niti v vrednosti produkcije bend bistveno ne raste. Nova, letošnja plošča Music for Working Out se, drugače povedano, vozi na istem vlakcu smrti kot predhodna Las Napalmas. In tako to gre. Nekoliko presenetljivejši zven plošča izpusti v drugi polovici, ko se vse skupaj močneje opre na bolj kvadrataste, štirikotne, tehno- ali house-oidne ritmične pulze, pa vendar v izvedbi tu ni ničesar pretresljivega. Vrhunski svetovni bendi v teh vodah počnejo bistveno zanimivejše, drznejše reči.

Vsekakor pa Aiming for Enrike tudi na novi plošči ostajata bend, ki izhaja iz mladostnega kreativnega kaosa bendovstva, nakazanega na začetku, vendar iz njega tudi močno izstopata. Malo ali skoraj nič je tako spretnih, tako suverenih sodobnikov. A muzika je še toliko več kot to, predvsem pa je lahko v svojem duhu radovednejša in s tem šele postaja razgledana, prenaša pravo znanje in postaja kritična. Vendar tega v prihodnosti zasedbe Aiming for Enrike ne vidimo, verjetno pa tega ne vidita niti sama. Sobotni koncert bo vseeno spet paša za oči in plesišče za migajoče riti. Lahko pa bi bil tudi bolj za Mame ...

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness