R&S, 2016

V vedno večjem in vedno zanimivejšem polju skorajplesne, obklubske ali postklubske glasbe se dolgo potepa tudi Alex Menzies, na Škotskem rojen in v Berlinu prebivajoč minimal tehno veteran, bolje poznan pod psevdonimom Alex Smoke. Že dobro desetletje pridno izdaja zadržane in minimalistično naglitchane kompozicije pri založbah, kot so Soma, Vakant in celo legendarna R&S, pri kateri je izšel tudi letošnji in danes obravnavani album Love Over Will. Na njem se poleg razgibanih in detajliranih soničnih krajin prvič pojavi tudi njegov večinoma pravzaprav v ospredje postavljen, pa čeprav pogosto nerazumljiv vokal, zaradi katerega bi mu po novem morda lahko pripadala tudi oznaka kantavtorja. 

Alex Smoke se tudi v svojih minimal tehno produkcijah nikoli ni preveč ukvarjal s plesnostjo ali klubsko funkcionalnostjo ter je prevpraševal tako naravo klubske glasbe kot sam klubski kontekst in njegove zakonitosti. Klub, ki sicer še vedno v veliki meri podlega plesnemu imperativu, namreč vedno pogosteje ustvarja tudi kontekst za bolj eksperimentalno naravnano glasbo, v kateri fokus ni toliko na relativno predvidljivem ritmičnem toku, temveč v opazovanju tekstur, kompozicijskih presenečenj in prostorskih lastnosti glasbe. A pri danes obravnavni plošči je težko reči, kje je tokrat zares njen fokus. Čeprav nedvomno nenavadno prisotnost vokalov na albumu lahko razumemo kot zanimivost, se ti v praksi pogosto izkažejo kot odvečni. Njihova mračna, skoraj new-wavovska ali post-punkovska introvertirana osebnoizpovednost se zdi problematična že samo zaradi ospredja, v katerega vokale po navadi avtomatično postavimo, tudi če so, kot v tem primeru, dodobra zafektirani in zmanipulirani. Problematičen je tudi asociativni potencial besedila, ki lahko nekoliko omili siceršnjo moč glasbe, z asociacijami človeškega glasu in besedila, nekako jasneje zasidranimi v snovnem svetu. 

A morda moramo na tej točki pozabiti na klubski kontekst, v katerem je lahko prisotnost vokalov problematična, in ploščo razumeti kot le posledico klubskosti, na katero se delno še vedno odziva denimo z nekje bolj in drugje manj izpostavljeno repeticijo, subtilnimi ritmičnimi vzorci in dodobra izdelanimi tehnoidnimi zvoki. Tem pa se poleg vokala ponekod pridružita tudi čelo in klavir, zaradi katerih bi določene segmente plošče še toliko lažje označili za nekakšno postklubsko tehnoidno kantavtorstvo. 

Morda Alex Smoke s sprva dozdevno prisiljeno uporabo vokalov insinuira na vedno večje pomanjkanje osebnoizpovedne ali zgolj osebne dimenzije klubske glasbe, ki se na danes obravnavanem albumu zdi očitno prisotna. Tudi sam sicer govori o obstoju in iskanju nekakšne čarovnije v današnjem s tehnologijo vodenem svetu in čeprav tovrstno mistificiranje lahko deluje kot le nekakšno namensko spuščanje v psevdoznanost in metafizične blodnje, je tu morda predvsem govora o ponovni obuditvi bolj intuitivnih, tako rekoč naravnih pristopov h glasbi ter k izražanju znotraj sodobnih producentskih praks, v ogromni meri pogojenih s tehnološkim napredkom. Tako Alex Smoke očitno išče pristnost in nekakšno metafizičnost znotraj elektronske klubske glasbe, kar se na en način lahko zdi docela zaman, čeprav se vprašanje in tovrstna pobuda vsekakor zdita na mestu.