Cuneiform, 2010

Zvočne mojstrovine čikaških inštrumentalistov iz 90-ih smo že vsi rahlo pozabili, nakar nas je lani znova prijetno presenetil osvežujoči album Beacons of Ancestorship povratnikov Tortoise, ki je nakazal, da izrazne možnosti žanra, ki se ga je takrat oprijel izraz post-rock, še zdaleč niso izčrpane. Z veliko manj pompa je konec lanskega leta luč sveta ugledal tretji album peterice glasbenikov, ki jih je okoli sebe zbral talentirani mladi komponist in kitarist Dave Miller. Algernon je eden izmed tistih glasbenih projektov, ki je nastal bolj kot ne po naključju, a se je skozi čas definiral kot glavna izrazna žila njegovega glavnega protagonista.

Sinhronizirane linije obeh kitaristov, že omenjenega Davea Millerja in Nicka Fryerja, nakazujejo, da so šle skozi njuna sita prenekatere muzike tega sveta. Njun unikaten zvok razkriva celo paleto različnih žanrov in naprednih akordov, ki v glasbo zasedbe Algernon vnašajo nezgrešljiv jazzovski pridih. Na videz čudni zvoki se spajajo v čudovitih melodičnih kombinacijah, ki se rade izgubljajo v občasnih kakofoničnih izbruhih distorzije in kopice ostalih efektov. Basist Tom Perona in bobnar Cory Healey, ki ga nekateri morda poznate iz uveljavljenih Flat Earth Society, zasedbi Algernon ne nudita zgolj ritmičnega fundamenta, temveč s konstantnimi menjavami ritma in jakostjo igranja ustvarjata raznoliko in energično ritem sekcijo, ki z netipičnimi basovskimi linijami doda tudi pomemben harmonični gradnik. Dozo magičnosti in tudi kanček eksotike v končno zvočno podobo zasedbe Algernon vnaša edina ženska v zasedbi, vibrafonistka Katie Wiegman.

Presenetljivo delikatni aranžmaji nosijo nezgrešljiv čikaški post-rockerski zvok, ki tudi ali predvsem zaradi mehkih in skrajno označujočih zvokov vibrafona nudijo konkretno navezavo na to, kar počnejo njihovi vzorniki in someščani Tortoise. Podobnosti bi našli toliko, da bi nemara lahko govorili celo o nekakšni generični zasedbi, ki se trudi početi iste stvari, toda v tako kompleksni glasbi iskati kakršno koli generičnost najbrž nima nobenega pravega smisla. Če nič drugega, Algernon precej bolj ostajajo znotraj vnaprej komponiranih meja in v svojem ustvarjanju ne dajejo veliko prostora improvizaciji niti v ustvarjanju ambientalnih delov skladb.

Energija mlade zasedbe Algernon je uspešno zacementirana v modernem zvoku, ki ga je za album Ghost Surveillance uspel ujeti nihče drug kot naš stari znanec, vsemogočni Steve Albini. Kinetičnost njihovega živega nastopa je na odličen način uspel združiti s studijskim zvokom njegovega razvpitega studia Electrical Audio. Nove zvočne razsežnosti skupine se odražajo tudi z vpeljevanjem sintetiziranih zvokov, ki predstavljajo svojevrstno novost v razvoju zasedbe. In če Algernon postavimo ob bok precej bolj uveljavljenim fusion zasedbam, kakršni sta denimo Jaga Jazzist ali Battles, lahko mirne duše govorimo o tem, da napredno zveneča glasba njihovih prednikov iz 90-ih še vedno nosi v sebi potreben naboj v vseskozi spremenljivem glasbenem vsemirju.

1. The Briefing

2. Broken Lady

3. Honey Trap

4. Timekiller

5. Operative vs. Opposition

6. Everybody Stay Calm

7. Intelligence Meltdown

8. Debrief and Defect

9. Objective Compromised

10. The L Pill