Eating Glass Records, 2022

Verjetno se mnogi spomnimo obdobja okoli leta 2011, ko sta na alternativni sceni blestela Crystal Castles s svojim ikoničnim sintesajzerskim, elektropunk zvokom in nepogrešljivim vokalom Alice Glass. Kultni duo je s fuzijo housa, synthpopa in eksperimentalne elektronike pustil pečat na mnogih, še danes popularnih žanrih. Iz prve ju lahko povežemo z zgodnjimi deli Grimes, denimo z albumom Visions in s power electronic bendom CRIM3S, prispevala pa sta tudi k popularizaciji witch housa in nintendocora. 

Njune glasbene inovacije lahko še vedno slišimo odmevati v digicoru, v uporabi podobne vokalne modulacije, reverba in v vplivu housa. Vendar je kljub neizpodbitnemu pomenu benda za razvoj elektropopa in drugih elektronskih tokov zgodba Crystal Castles temačna in pravzaprav srhljiva. Ko smo navdušeno poslušali Alicein prodorni in eklektični glas ter gotska, mistična besedila dua in romantizirali njun hedonistični pristop, je bila Glass po lastnem pričevanju ujeta v manipulativno in izkoriščevalsko razmerje z 11 let starejšim sodelavcem in partnerjem Ethanom Kathom. 

Po treh albumih je Alice zapustila duo, ob tem pa na svoji spletni strani objavila javno pismo o nasilju, ki ga je doživljala v času razmerja. Njena prekinitev delovanja v bendu je bila po njenih besedah nuja za preživetje, ne želja. Po nekajletnem zatišju je leta 2017 izdala samonaslovljeni EP, ki so ga pozitivno sprejeli tako kritiški portali kot tudi feni Crystal Castles, čemur je zagotovo botrovalo to, da smo pogrešali ustvarjalkin glas in njeno žarečo energijo, ovito v temačno auro. Sedaj pa je zvok prvega EP-ja umetnica nadgradila z dolgometražnim solo prvencem Prey//IV, izdanim pri Eating Glass Records. 

Sam naslov albuma Prey//IV začrta konceptualno pripoved izdelka. Glass ustvari besedno igro ob kombiniranju besede Prey oziroma plen z zapisom številke štiri z rimskimi črkami, s katero nakaže nadaljevanje serije albumov Crystal Castles, v kateri se je zadnji skupni album imenoval (III). Združeni besedi pa se skupaj slišita kot pray for oziroma moliti ali upati. Te reference jasno definirajo linijo pripovedi: Alice želi prevzeti vajeti svoje zgodbe, tako na osebni ravni kot v glasbeni karieri. Počutila se je izdano, ničvredno, bila je tarča nasilja, razumljena kot seksualen plen, in medtem ko nam s Prey//IV daje vpogled v to zgodbo, je zanjo album pot do katarze. 

Izdaja je neizpodbitno delo Alice Glass, saj še vedno ohranja temačno, gotsko atmosfero njenih zgodnejših glasbenih let, ki pa jo ustvarjalka sedaj modernizira in stilizira v bolj popoidne, plesne in basovsko naravnane skladbe. Plesnost prve polovice plošče je obenem nekako neprijetna, a osvobajajoča. Plesanje po sobi na verze, kot je »I don’t even know if I’ll make it through the night« v pesmi Love is Violence, se zdi kontradiktorno. Vendar pa tukaj ples oziroma gib kot čustveno izrazno orodje pripomoreta k iskanju katarze.

Debi bi lahko uvrstili v kategorijo sad dance music, saj je atmosfera ves čas mračna in boleča. Opazni so močnejši industrijski plesni elementi in izrazit vpliv witch housa, kot v komadu The Hunted, v katerem glasbeničin vokal reže skozi plasti kože naravnost do kosti. Drugje je razpoloženje drugačno, pesem Suffer in peace ozračje malce sprosti in zdi se, da Glass išče upanje, rast, izhod, nekakšen korak naprej. Od tukaj dalje slišimo več 808 beata, zaključni komad pa temelji celo na ambientalni glasbi.

V Aliceinem glasu se sliši jezo, agonijo in odtujenost, vendar pa to meša z bolj nežnim, suverenim, odločnim pripovednim vokalom, ki dokazuje, da je zgodba končno popolnoma njena in predstavljena tako, kot si želi. Spopadla se je s čustvenim manipuliranjem, spolnim nasiljem in nadzorom, jih predelala in sedaj svojo jezo usmerja tja, kamor je treba: v lasten umetniški izraz in v agresorja. 

Seveda je neizogibno, da Alice ob solo izdaji primerjamo z njenim delom v Crystal Castles, prvič zaradi njene ključne vloge pri ustvarjanju ikonične zvočne podobe ter drugič zaradi izjemnega vpliva benda na takratno alternativno glasbeno sceno. Sedaj se ustvarjalka odmika od ritmov housa in se osredotoča na bas linije, industrial in hrupne momente, struktura pesmi pa je bolj popoidna in spevna. Komadi so veliko bolj produkcijsko stilizirani, v njih pa se spogleduje s sodobnim elektropopom namesto z eksperimentalno produkcijo Crystal Castles. 

Prvenec Prey//IV se samosvoje osredotoča na vokal in tekste. Alice je bila sicer ves čas svoje kariere tekstopiska, a besedila so bila misteriozna in gotska, nekako abstraktna in pomen nerazločljiv, izmuzljiv. Vokal, ki se je s komadom Alice Practice vtisnil v spomin celotni generaciji, je večinoma deloval kot drugim inštrumentom enakovreden kompozicijski element. V njenih solo izdajah je vokal v ospredju, tematika razločna in jasna, album pa se nas zato bolj čustveno dotakne. Alice nam je nekako bližje kot poprej in zdi se, da je prvič zgradila most med lastnim avtentičnim subjektom in poslušalci. 

Pripoved umetnice je pretresljiva in težka, vendar se zaključi z odrešitvijo. Alice v skladbi Love is Violence govori, kako je včasih ljubezen pomenila tudi nasilje, kar je paradoks, ki ga radi sprejmemo. Album Prey//IV je zgodba o iluziji ljubezni, zgodba o osamljenosti, izoliranosti in nasilju ter o tem, da lahko travmatično izkušnjo iztrgamo iz svojega telesa in iz narativa nasilneža. Na žalost takšna konceptualna izpoved glasbenic o patriarhalnem nasilju ni tako redka, spomnimo se le na lansko fantastično, a pretresljivo izdajo Lingue Ignote ali Tiktok glasbenice Banshee. Če se lahko od teh močnih žensk kaj naučimo, je to dejstvo, da ljubezen obstaja tam, kjer ni nasilja, in da tam, kjer je nasilje, ni ljubezni. Seveda je to lažje izrečeno kot ponotranjeno, v vsakem primeru pa odpira prostor za diskurz o nasilju v zasebnih odnosih.