samozaložba, 2023

»Transition is always a relief. Destination means death to me.

If I could figure out a way to remain forever in transition,

in the disconnected and unfamiliar,

I could remain in a state of perpetual freedom.«

David Wojnarowicz

Ko bi vsaj bilo tako preprosto, kot to stori narava. Naj si bo splet naključnih okoliščin ali delo kakšne božje intervencije, trenuten zasuk poletja v jesen se skladno prilega plošči v tokratni Tolpi bumov. Ko dneve sestradano golta noč, se lahko v teh naglih spremembah zatečemo nekam, kjer se počutimo bolj domače. Kaj ta dom je, pa je pravzaprav domena vsakega posameznika. Rylan Gleave, stvarnik projekta All Men Unto Me, si je svojega poiskal v glasbenem izražanju. Je namreč šolani vokalist in skladatelj, večina tistih, ki spremljajo frekvenco 89,3 MHz, pa ga najverjetneje pozna kot člana eklektične zasedbe Ashenspire, razpon zvočenja, ki ga raziskuje Gleave, pa je tako širok kot njegov vokalni spekter.

Prehajanje iz enega obdobja v drugega je nemalokrat asociirano s turbulentnimi izkušnjami, med katere je dostikrat vpletena tudi minljivost. In da bi le za silo ukrotili labilnost toka naših življenj, krčevito posegamo po dokumentiranju in arhiviranju. Izkušenj ne shranjujemo zgolj iz sebičnih razlogov, temveč tudi zaradi instinkta, nastalega ob védenju, da se pri številu ljudi na našem planetu zagotovo najde še nekdo, ki prestaja nekaj prav podobnega. V primeru plošče In Chemical Transit je Ryan Gleave dokumentiral svojo spremembo glasu, ki se mu je zaradi hormonske terapije znižal z mezzosoprana na bas bariton. Rylan je namreč transmaskulina oseba, ki jemlje testosteron. Ta poleg vidnih sprememb, kot sta porazdelitev maščobnega tkiva in rast dlak po obrazu, odebeli tudi glasilke, kar rezultira v globljem glasu, ki tak tudi ostane. Glasbenik se je tega zavedal in se je odločil za vedno zamrzniti svoj visok vokal v iskreni in njemu najbolj domači obliki.

In Chemical Transit temelji na ariji Voi che sapete iz Mozartove Figarove svatbe. Odkar jo je Gleave moral prvič zapeti, je do nje čutil mržnjo, in njegovo sovraštvo se je še dodatno poglobilo, ko se je vsakih nekaj mesecev moral spustiti oktavo nižje, a se mu je glas še vedno lomil. V intermezzu na sredini plošče, naslovljenem Interlude, se nam predstavi na posnetku. »Bliža se diplomski izpit in poskusil bom zapeti to skladbo eno oktavo nižje. Osem tednov na testosteronu. Se opravičujem vnaprej«, pove v svojem otoškem narečju. Posnetek nizke kvalitete se po minuti prekine. Pademo nazaj v kemikalije. Interlude predstavlja hudomušen trenutek na sicer zvočno mračni kompoziciji. Če bi začrtali paralele, In Chemical Transit stilsko spominja na ploščo Caligula glasbenice Lingue Ignote in na album Arca, istoimensko izdajo umetnice in producentke Arce. Slišimo lahko tudi vplive Scotta Walkerja. Pred nami je torej izredno intimno delo z nepredvidljivimi glasbenimi zasuki.

Glasbenik ne skriva niti svoje naveze na težkokategorno. V skladbah lament in turns - delight, fire, misery nam pripravi nekaj surovih krikov, v delu Freezing / Flames pa smo priča dekonstruirani verziji Ashenspire, v kateri lahko slišimo nekaj srditih kitarskih rifov in celo blast beatov. Izdelek, ki je bil posnet v živo na Škotskem kraljevem konservatoriju, ima sicer precej skromno zvočno podlago, ki jo v večini sestavlja klavir, na katerega igra Edward Cohen, in strune čela, na katerega gode Simone Seales. Omenimo še brezkompromisno brnenje elektronike, za katero poskrbi Ollie Hawker. Razen skoraj v celoti inštrumentalne skladbe ma pur mi piace languir cosi pa je v ospredju vedno Rylanov vokal.

Pesem senza saper, ki sklene ploščo, nam ponovno zaigra vedro arijo Figarove svatbe. Slišimo lahko Rylanov visok glas, ki se mu pridruži še njegov vokal po učinkih testosterona. Glasova se dopolnjujeta in formirata v dve zrcalni sliki iste osebe. Ne gre zgolj za dokumentacijo glasu pred tranzicijo, po osmih tednih in nato še po dveh let na testosteronu, temveč tudi za glasbeni zapis izkustva maskuline transspolnosti. Obrobna glasba kot taka je vedno pozdravljala stvarjenja kvir oseb, toda v njeni zgodovini se je pojavljalo precej zanemarljivo število transmoških in transmaskulinih izvajalcev. Plošča In Chemical Transit je po svoje pionirsko delo, tako v zgodovini kvirovske umetnosti kakor tudi eksperimentalne kompozicije. Tragično pa je zaradi svoje totalne neponovljivosti obsojena na zgolj studijski zapis.

Kar še ne pomeni, da se All Men Unto Me ne bo pojavljal tudi v živo. V novo poglavje, v katerega stopa ta izredno marljivi Škot, polagamo upanje, da se bo zvrstilo še mnogo omembe vrednih del, da bodo božala ušesa in nudila uteho vsem, ki se tu in tam ne moremo pogledati v ogledalo, ker prehajamo in še nismo tam. Gledamo jesensko listje, si zapisujemo vsak trenutek do dneva D in hrepenimo, da bi vsaj le bilo tako preprosto, kot to stori narava.

Ian Stone, Doubting Thomas, olje na platnu, 12x16 in, 2023