Aural Music in Code666 Records, 2022

Dokaj nova rutina avtorice tokratne Tolpe bumov vključuje jutranji sprehod z raztresenim psom na prvi obronek najbližje mestne vzpetine. Najina pot gre najprej mimo blokovskih garaž, pred katerimi že nekaj tednov na različnih spretno improviziranih ležiščih spi neznana brezdomna oseba. Prebivalci in prebivalke domnevno ugledne ljubljanske soseske si prenočevalca za zdaj na srečo le rahlo nezaupljivo ogledujejo.

Capital’s pre-eminence made matter.

Nailed to the high-rise, under the budgetary hammer.

Do they sleep well, wrapped in irony?

Better that than tangled in austerity.

Better ours than their children in poverty.

Pot med bloki zavije do reke, ob kateri so se to poletje namnožili campervani iz vse Evrope. Nizozemski popotniški par si iz kombija prinese kavo in jo pije na idiličnem nabrežju. Skupina špansko govorečih turistov zaključuje burno noč. Na drugi strani roj nemirnih voznikov in voznic resignirano pritiska na lokalno cesto, ki le še stežka prenaša jutranji dotok primestne delovne sile. Po stranskih ulicah se iz urbanega rojišča prebijeva do naslednjega mostu, ki ga z ene strani objame nabita mestna vpadnica, na drugi pa se grozeče dviguje še ena kvazi nadstandardna novogradnja.

Spectral lines all ranked up on the cosmic bathroom countertop.

Bloodshot eyes in a cracked mirror

in the silence of a throbbing city club and the void.

When I couldn’t see the stars, I stopped dreaming of space.

Always keep the beaten path.

Always keep a Straight face.

Še eno krožišče in preozek pločnik in vzpenjava se. Mimo nepremičnin, o ceni katerih si ne upa nihče več ugibati. Mimo skupine delavcev, ki prenavljajo strme stopnice. Mimo delavcev, ki ob pol sedmih zjutraj nezaupljivo sprejemajo pozdrave ženske in psa, a ju vseeno vabijo v svoje vrste: »Bosta s kužatom pomagala.« Ker se mi zdi, da moram nekaj reči, rečem, da bi raje prišla delat k njim, kot pa da sedim za računalnikom ves dan. Kar je včasih resnica. Jutranji klepeti so lahko kaplje drobnih uteh in nerazložljive solidarnosti.

We’re all in, all in up to our necks;

Horizons foreshortened with your nose to the ground.

The wasting starts younger than birth;

the coping narcotics bloom neglect

and a face in the dirt.

Če se človek vznemiri ob kateri od teh kočljivosti sodobnega urbanega prostora, v skrbeh marsikdaj ostane zelo sam in nerazumljen. Poiščimo zavetje najprej pri Chat Pile, ki na svoji letošnji izdaji God's Country med drugim podajajo stoično, a odločno litanijo: »Why do people have to sleep outside?« Vprašanje zastavijo večkrat, vztrajno, brez prostora za nespameten odgovor. Poslušalstvu Radia Študent najbrž ni treba razlagati, kako preprosto je srečati koga, ki bo hitel oznanjati, da živimo v svetu mnogih izbir in da je treba zgolj izbrati uspeh – in ti pač ne bo treba spati zunaj.

These dispossessed people,

silver-eyed, glazed with a mirror of trauma,

boats sunk in a wash of formaldehyde.

The Tollen’s reagent scars the iris anew.

So hold your tongue, or I’ll hold it for you!

Album Hostile Architecture je tu, da razbije kakršenkoli nadaljnji dvom o tem, kje gre iskati vzroke vsega tega nakopičenega nelagodja. Pri tem se že spremno besedilo albuma sklicuje na Marka Fisherja in njegovo diagnozo kapitalističnega realizma, ki, kot ga med drugim razume Fisher, pomeni »vsesplošno atmosfero, ki ne določa le produkcije kulture, temveč tudi regulacijo dela in izobraževanja, in ob tem deluje kot nekakšna nevidna ovira, ki omejuje misli in dejanja«. Še splošneje povedano, gre pri tem za nezmožnost misliti katerikoli drug družbeno-politični sistem, kot je kapitalizem.

The violence is here. Modern Blackshirts in the streets.

What good is civility in the face of a kerb full of teeth?

‘Tis no broken system; but the product of it.

You cannot fix that which is working as intended.

Ashenspire so na našo srečo zelo daleč od tega, da bi njihove misli in dejanja kaj oviralo. Fantazmatske strukture kapitalističnega realizma, kot jih razdela Fisher, na albumu natančno in z veliko mero skrbnosti opredmetijo v vsakdanjih situacijah, pri tem pa kljub bežni umeščenosti v nekakšen avantgardni moment kompozicije gradijo tako, da pri poslušanju s plastenjem opustošenja peljejo skorajda v nekakšno stanje zamaknjenosti, na drugi strani pa z medklici ves čas zbujajo iz tega stanja in kličejo k akciji – tako na individualni ravni, še bolj pa v skupnostnih bojih.

Pri zvočni snovi in pozicijah, ki jih bend brez kake malomeščanske omahljivosti zavzema na svoji drugi plošči, se morda zdi redukcionistično zadevo vpenjati v žanrske okvire. A naj za orientacijo vendarle povemo še to, da gre vzporednice iskati nekje med kozmičnim pripovedništvom Davida Tibeta, skandinavsko disonanco Ved Buens Ende in poživljajočo blackmetalsko psihedelijo A Forest of Stars ali pa Oranssi Pazuzu.

If this is against the grain, then the blight really has set in.

The furrowing of brows and the festering of blame. Misshapen

and bent. It’s not the fucking corner shop that drives up your rent.

They salted the soil! Buried up to your neck in the debts of your station.

But this is where it ends. There’s no middle road.

And I tell you;

Get down off the fence

before the barbed wire goes up.

Fisher Kapitalistični realizem sklene takole: »Zelo tiranska vsesplošna razširjenost kapitalističnega realizma pomeni, da imajo lahko celo žarki alternativnih političnih in ekonomskih možnosti nesorazmerno velikanski učinek. Najmanjši dogodek lahko naredi luknjo v sivi zavesi reakcije, ki je označevala horizonte možnosti v kapitalističnem realizmu. Iz situacije, v kateri se nič ne more zgoditi, preidemo v situacijo, ko je naenkrat spet vse možno.« Drage poslušalke in poslušalci, zagotavljam vam, da boste le stežka našli bend, ki je leta 2022 to misel utelesil bolj natančno in veličastno kot Ashenspire na albumu Hostile Architecture.

- - -

»NO GREAT MEN ONLY THE GREAT MANY«

- - -