Založba Škuc, 2020

O ljubljanskem duetu All Strings Detached je bilo že mnogo povedanega, pa je omiljeni zvok nemara spet našel pot v ušesa naših poslušalcev, ko se je nedavno razbohotil s podkrepljenim zvokom izpod strun in membran novih članov. To je hišni bend, ki nam je še kako prirasel k srcu, tako vsled talenta kot marljivosti, pobaha pa se lahko kar s tremi albumi, ki pričajo o večni izpovednosti vokalno-kitarskega para. In prav na zadnjem, ki je zastran razširjene zasedbe poimenovan Septet, sta ustanovni članici Jana Beltran in Vesna Godler dirigirali celemu naboru klasičnih inštrumentov ter se s tem oddaljili od kantavtorskega pristopa. Barja Drnovšek in Bojan Cvetrežnik z violinama, Jošt Drašler s kontrabasom in električno bas kitaro, Vid Drašler za bobni in Klemen Bračko z violo so duet spremljali tudi na nedavnem predstavitvenem koncertu v Klubu Cankarjevega doma. Publiko so z nastopom in ploščo očarali – prav svetla aura se vije okrog razširjene zasedbe in ne zdi se, da bi glasbenici s takim pristopom kaj izgubili, nasprotno, nabor zvestih poslušalcev sta dodobra razširili.

Z godalnimi aranžmaji za skladbe s plošče Septet se All Strings Detached odmakne od rokerske esence surovega trganja kitarskih strun, vstop v orkestralno veličastje namreč pogosto oznanja zenit klasičnih rock bendov. Zvok godal se od zvoka brenkal razlikuje v svojem valovanju in glasnostni shemi. Če ob brenkanju struna takoj zazveni s polno močjo, katere glasnost nato oscilira proti tišini, godala note zaigrajo s kratkim crescendom in decrescendom, kar pomeni, da glasnost narašča v obliki očesa - poudarek note se zgodi takrat, ko lok najhitreje drgne ob struno, kar se ob klasičnem načinu igranja ponavadi zgodi približno na polovici trajanja vsakega tona. Zvok godal je zato ob igranju z lokom mehkejši in rahlo razvlečen, z izjemo odsekanega staccato igranja. Kot poteg z barvnim čopičem, ki zariše ozadje, godala ustvarijo živ ambient, iz katerega je nekoč zevala praznina. 

Uvodna skladba Be Sure nam postreže z mrakobno basovsko linijo, v kateri se izmenjujeta električna bas kitara oziroma kontrabas, podžiga pa ju tiho cviljenje violin. Dvoglasja dolgo ni slišati, ker se Vesna in Jana dopolnita šele ob zaključnem napevu, da bi čim dlje zadržali minimalno napetost, ki jo podpihuje tudi zlovešča kitica »You can’t hide«. Sledi balada By the Sea, ki nas s tem napevom popelje v spokojno blaženost, godala pa se valovito vijejo po njeni hrbtenjači, kot da svojo vlogo kar malo nemarno pomilujejo, čeprav jim lastna barvitost ne dovoli, da bi poniknila v sozvočje glasov. Zelo neposredno se godala dokažejo šele v skladbi Blueberry Woods, ki jo podpre počasen rokerski ritem. Nežnost včasih preide v neumorno odrezavost ob podpori distorzije na kitari, dramski lok napne tudi za odtenek bolj grleno petje, kadenca z nagovorom nekoga, ki je odšel, pa s tematiko trpečega čakanja zbudi poslušalčeva skrita hrepeneča čustva. City of Lights je ena tistih zamaknjenih pesmi, v katerih se godala spet potuhnejo in ječijo, medtem ko metlice po činelah šumeče odzvanjajo v podpori tihi in preprosti kitarski liniji. Lirski subjekt se tokrat zavoljo impresionističnega opisa z mnogimi sinestezijami občutkov vzdrži izrazitejše izpovedi. 

Ena najmilejših skladb, kar jih je slišati na naših frekvencah, nam pod naslovom Utopia poda ekspresijo nelagodja preranega odhoda in vprašamo se, zakaj prav tega angelskega petja ne slišimo na koncu albuma. Lahko bi ugibali, da je mesto na sredini našla zaradi svoje povezovalne estetike, ki naj bi najbolje predstavljala celoten album. Zato pa skok v bolj harmonično otožno eksistencialno skladbo The Pond toliko močneje podžge določeno nesluteno hrepenenje, sploh ko preide v stopnjujoč se valček, vse v podporo gladki nespremenjeni kitarski pasaži. Če tu zasekajo vokali, njihovo vlogo v naslednjem komadu What to Do Love spet prevzamejo zvočila godal, ki se v zelo direktni, malce teatralni maniri tresejo po skoraj vsakem verzu. Ljubezenska tematika pristoji načrtovanemu dosegu te skladbe, občestvo je do takšne forme zelo sprejemljivo, kar nekam preveč z lahkoto gre izmenično petje po grlu, a se vsaj ne ponaša z vzvišeno poetiko marsikakega žanru pritičnega izvajalca. Ob zadnji skladbi Lullaby smo deležni še druge doze prej prevpraševane nežne nebeške spevnosti in odgovora na pesimizem Utopie, iztek albuma je očitno moral ostati vsaj malo pravljičen. 

Plod mojstrskega skladanja so številne zelo poslušljive skladbe, ki prestopijo poustvarjanje starega zvoka brez silnejših novosti, ki bi utegnile pretresti naše sprejemnike. Ne da bi podvomili v kvaliteto del, se vprašajmo, kaj dela All Strings Detached to, kar je, edinstven projekt na domačih tleh. Septet je zapeljiv in tenkočuten podvig tudi z medijskega gledišča, publika namreč ne čaka vedno le na naslednji pretres, temveč se rada prepusti učinkovitim kontrastom, ki jih ne zna izluščiti kar vsak glasbenik. Ščepec etna, jazza in klasičnega zvoka je v takšnem premišljenem konceptu le dovolj, da iskren rock povzdigne nad jezike in zvočnice dueta v več kot prijetno poslušalsko izkušnjo.