Strut Records, 2021

V današnji Tolpi bumov nas bodo srbele pete, tako da “Everybody, bring your dancing shoes”, kot nam že v prvi pesmi prvenca Kologo pove skupina Alostmen. Izgubljeni možje so akustična zasedba štirih glasbenikov iz različnih ganskih etničnih skupin. Kot večina afriškega kontinenta je tudi Gana sredi mladinskega razcveta, kar pomeni, da je več kot polovica njenega prebivalstva mlajša od 25 let. Populacijsko dejstvo pa se povezuje z živahnim glasbenim razcvetom, saj so večinoma mladi tisti, ki iščejo nove načine reinterpretiranja glasbene tradicije. Izjema ni niti zasedba Alostmen, ki znotraj ohranjanja ganske glasbene tradicije raziskuje nove in drugačne načine igranja tradicionalnih instrumentov. Na čelu skupine je Stevo Atambire, ki je igranje kologa razvil na popolnoma svoj način.

Zasedbo sta ustanovila Stevo in producent Wanlov The Kubolor na predlog koproducenta Percyja Yipa. Skladbe za album so začele nastajati, ko je bil Wanlov s svojim bendom Afro Gypsy in Stevom na turneji po Ugandi leta 2017. S seboj je imel mobilno studijsko enoto in tako je Steva snemal v hotelskih sobah in omarah oziroma kjerkoli, kjer je bil dober sound. Poleg Steva zasedbo Alostman sestavljajo še AmInu AmAdu na govorečem bobnu, Jo Ajusiwine na gojeh, dvostrunski violini, in Abednego Sowah na vrsti tradicionalnih afriških tolkal.

Vsebinsko in zvočno srce izdaje je kologo, prednica banjota, po kateri so Alostmen svoj prvenec tudi poimenovali. Kologo je dvostrunska lutnja, prisotna predvsem v Zahodni Afriki. Na prvencu ga v duhu Jimmyja Hendrixa neumorno kroti Stevo, ki prinaša nov pristop k tradicionalni instrumentaciji, saj ga igra v maniri rock'n'roll električne kitare s pedali, efekti, bendanjem tonov in slajdanjem po strunah. K specifičnemu zvoku njegovega kologa pripomore tudi to, da ga je sam izdelal iz bencinske kantice.

Prvenec Kologo otvori istoimenski komad z riffom na istoimenski instrument. Na njem lahko na basu, vokalu in tolkalih slišimo tudi Wanlova. Refren pesmi opeva kologo, katerega korenine so vzklile pred obstojem njihovih mater in Gane in ki poganjajo globoko v zahodnoafriško glasbeno tradicijo. Z modrostmi je zasoljen tudi drugi komad, Teach Me. Pripoveduje o prehitrem tempu življenja ljudi, ki pozabijo graditi boljši svet zase ter za svoje naslednike, ter nagovarja človeka, naj ne bo le potrošnik, temveč tudi ustvarjalec. Ljudje v Gani na glasbo gledajo kot na nekaj poučnega, zato Alostmen z besedili venomer poskušajo podati kvalitetno vsebino, vezano predvsem na njihovo kulturo in domačo pokrajino, vključujejo pa tudi pripovedi o življenju ljudi nekoč in danes. S tradicijo se Alostmen tako ne povezujejo le z glasbo in instrumenti, temveč tudi z zgodbami in nauki besedil.

Album se zdi kot neprekinjen plesni ritual, poln zvokov afriškega kontinenta. Okoli surovih vokalov se kot ovijalki z repetitivnimi riffi nenehno vijeta kologoin goje. Če so v ospredju predvsem vokali in kologo, pa je duša prvenca gosto podrastje raznovrstnih zvokov tolkal. Njihovo morje barvitih udarcev in ritmov so lepilo, ki komade drži skupaj.

Fokus albuma je glasbena tradicija Gane. Ta se najbolj odslikava v ritmih in zvočnem gozdu tolkal, medtem ko se predvsem v gostujočih vokalih čuti sveža sapa sodobnejših žanrskih pristopov repa, hip hopa, jazzovskih brasov pa tudi reggae glasbe. Večina zvoka prihaja iz surovega igranja kvarteta, v produkciji pa so tu in tam dodani bas, kitare in dodatna tolkala. Zaradi svoje tradicionalno usmerjene repetitivnosti komadi aranžmajsko niso preveč razgibani, česar pa recenzentka ne bi zapisala s krvjo, saj je poslušanje glasbe kulturno pogojeno. To, kar je za evropsko glasbo harmonija, je za afriško ritem. Evropsko uho je vajeno všečnih harmonij in dinamike, zato nam zaradi tako imenovane “monotone energičnosti” in repetitivnosti afriške glasbe koncentracija za poslušanje prehitro popusti. No, recenzentka je zato v sedečem položaju album pozorno zmogla poslušati v dveh delih, nanj pa je neustavljivo plesala v enem kosu, na repeat.

Skupnost temelji na tradiciji. Alostmen s prvencem Kologo ne pozabljajo ne na eno ne na drugo, tako v besedilih kot v instrumentaciji. Opredeljujejo staro zvrst podsaharske glasbe, njen zvok pa žarčijo v prihodnost. Tradicija nas spominja, od kod prihajamo in kaj je pomembno, prav tako pa je tradicijo mogoče na novo izumiti in jo uporabiti za raziskovanje našega sveta na povsem nov način. Izgubljeni možje počnejo točno to.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Laura Krajnc.