Ambra: Remnant
samozaložba, 2025
Domači kvintet Ambra, ki ga tvorijo bobnar Robi Rep, kitarista Andrej Blatnik in Žiga Kroflič, basist Anže Vavpetič in vokalist Jakob Rejec, je v drugi polovici letošnjega oktobra izdal svoj drugi dolgometražec, naslovljen Remnant. Gre za idealen album za dolge sive jesenske dni in še daljše prav tako jesenske noči.
Od izida prvenca Cor je minilo dobrih šest let, a na dobre stvari je vredno počakati tudi še dlje, če je treba. Album Remnant zagotovo sodi v razdelek dobrih stvari, ponuja pa uro materiala, ki se razodeva v enajstih avtorskih skladbah. Komadi se na prvi posluh gibljejo v zmesi progresivnega metala, stoner rocka, celo postmetala in še česa. Je pa vsaj večina albuma takšna, da znotraj enotne zvočne slike najdemo zelo veliko nians, ki resnično poudarjajo reklo »manj je več«.
Te izjave seveda ne moremo aplicirati na vse vidike plošče. Dolžine komadov se denimo bolj nagibajo k prislovu več, najkrajša skladba namreč traja malo čez štiri minute, medtem ko najdaljši manjka le malo, da bi presegla mejnik osmih minut. Vsekakor je album zvočno potovanje, ki vzame nekaj časa, a precej več tudi vrne.
Morda se z otvoritvenim singlom Black and Blue zdi, da nas čaka še eno, danes že prežvečeno potovanje v svet popularnega stoner rocka. Uvodni rif je masten, je umazan, je gruvaški, bas je ravno prav težak, boben pa minimalističen in zasvingan. V ušesih zazvonijo pozitivne reference na Kyuss in Alice in Chains, ti pa v ospredje stopijo, ko se pojavi vokalna harmonija, ki spominja na tandem Staley/Cantrell. To se nato razvije v zvok Black Sabbath in nas zasanjano pelje v konec, poklon klasičnim blues skladbam. Toda ko v ušesa vstopi druga skladba po vrsti, naslovni komad Remnant, se izkaže, da se kitarista Kroflič in Blatnik ter bobnar Rep vračajo v čase pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so še igrali progresiven metal v zasedbi Ophidian. Naslovni komad namreč zveni kot poklon zasedbi Nevermore in spominja na variacijo njihove skladbe Inside Four Walls, omenjeni zasedbi pa se Ambra nato poklonijo tudi s kitarsko solažo.
Začetni rif tretje skladbe Void spomni na poznejšo Gojiro pod vplivom Mastodon, četrti komad Timeless pa odpre rif, ki spomni na Sepulturo in Korn. Nato sledi Arcadia, komad, ki spominja na zgodnejše inštrumentale benda Mastodon, a je pri Ambri prisoten vokal. Skladba Through My Sky vzbuja največ melanholije ter dooma in glooma, nato pa se pojavi verjetno najhitrejši, čeprav še vedno zagruvano počasen komad Ulysess s fantastičnim vokalnim refrenom. Ob vsem naštevanju ne moremo mimo singla Spark, s katerim so nedavno odprli koncert v Menzi pri koritu na Metelkovi, na katerem so predstavili novi album. Komad Spark povezuje grunge zapuščino z minimaliziranim progresivnim metalom. To niso vse skladbe, ki se zvrstijo na albumu, so pa tiste, ki jih bomo v današnjem časovnem razponu oddaje Tolpa bumov slišali v celoti.
Dragim poslušalcem in poslušalkam se pisec recenzije opravičuje za dolg odstavek, poln referenc in naštevanj, ki vsekakor ni niti radiu prijazen niti skladen z danes že omenjenim reklom »manj je več«. Namen je bil preprosto pokazati, kaj vse se pravzaprav skriva v bendovi glasbi, ki med površnim poslušanjem deluje minimalistično in monumentalno, če ne mestoma celo monotono. Toda treba se je zavedati, da gre za mojstre pisanja večplastne in bogate glasbe, ki temelji na trših zvokih ter mogočnih evokacijah čustev in atmosfere. Album Remnant deluje enostavno in gre zlahka v uho, podrobno in natančno poslušanje pa pokaže, da je glasba pravzaprav zapletena. Kitarista Žiga Kroflič in Andrej Blatnik imata veliko vzornikov, njihov vpliv pa slišimo na specifičnih mestih v majhnih in primerno odmerjenih dozah. Lahko gre za posamezen rif, lahko za kakšno solažo, lahko zgolj za kak zvočni efekt.
Bobnar Robi Rep je prav tako vešč gruvaškega bobnanja, ki deluje na prvi posluh enolično in minimalistično, medtem pa se v ozadju ves čas sliši drsenje po opni snare bobna ali pa kakšen plešoč poudarek bas pedala. Če že omenjamo bas, lahko spotoma snamemo kapo še za basista Anžeta Vavpotiča. Ne le, da je v popolni harmoniji z ritmom bobnarja, tudi z zvokom, ki ga ustvari, služi skladbam. V enem komadu deluje stonersko, v drugem je distorziran tako zelo, da bi se mu Napalm Death nasmehnili z odobravanjem, nato pa spet služi melodiji, ko presedla na zvok, ki spominja denimo na muziko kanadskih NoMeansNo ali kaj njim podobnega. Komadi so že v osnovi dobro odigrani in dobro posneti, miks, ki ga je pripravil Mikey Allred iz zasedbe Inter Arma, ter mastering, za katerega je poskrbel Ben McLeod iz bendov All Them Witches in Woodsplitter, pa je zvok dodatno izpilil do sijajnega dragulja.
Treba se je zavedati tudi, da ni le glasba tista, ki močno pritegne poslušalca in odmeva v njegovi ali njeni duši. Ambra imajo zelo močnega aduta v obliki vokalista Jakoba Rejca. Mladenič, ki je na metal sceni znan kot kitarist in pevec v bendu Challenger, je vplive iz novega vala britanskega heavy metala okrepil in razširil z lastnimi interpretacijami iz sveta grungea, doom metala in še česa. Prav zaradi sposobnosti, da predstavi več glasov, je poslušanje albuma enkratna izkušnja. Paleta čustev slika različne zgodbe, sposobnost preoblikovanja glasov pa ustvari neverjetne izpovedi in pogovore s poslušalstvom. Noro!
Kaj torej lahko očitamo albumu Remnant? Enostavno to, da je predolg in da se po 40 minutah poslušanja začne ponavljati, postane rahlo monoton in tudi dolgočasen. Ali pa smo morda le ostali brez energije, ki je zgorela zaradi navdušenja nad večjim delom albuma. Vsekakor drži, da je zdrava mera tudi prava mera, in da je reklo »manj je več« treba poslušati, kadar nas prime, da bi na album stiščali vse, kar smo ustvarili.
Čas je, da se potopimo v drugi album zasedbe Ambra. Plošči Remnant bomo v Tolpi bumov prisluhnili v rahlo okrnjeni obliki. Z dobro uro dolgega albuma bomo izpustili tri skladbe: komad The Valley, ki ga poslušamo v ozadju oddaje, skladbo Diving Dark ter zaključni in edini inštrumental na plošči, komad This Is It.
Dodaj komentar
Komentiraj