Neurot Recordings, 2017

Tema, mraz, megla in sneg so tiste okoliščine, ki pozimi še največ ljudi potisnejo v malodušje udobja domačih naslonjačev. Ostalim pa te okoliščine predstavljajo priložnost, ki okolico končno očisti živih bitij, ki sicer zvočno in vizualno nadvladajo prostoru in s svojim obstojem nekoliko poslabšajo izkušnjo le-tega. Z drugimi besedami: ostalim te okoliščine predstavljajo ključ do kraljestva samotarjev.

Če ste eden tistih, ki ob večerih radi pohajkujete po praznih ulicah in ob tem z veseljem čemu tudi prisluhnete, potem je album, o katerem teče beseda tokrat, kot nalašč za vas. V tokratni Tolpi bumov vam predstavljamo album Mass VI belgijske zasedbe Amenra.

Gre za zasedbo, ki se je stvorila leta 1999 nekje v Belgiji, ko sta se vokalist Colin H. van Eeckhout in kitarist Mathieu Vandekerckhove naveličala igrati zgolj v peskovniku hardcore punka. Projekt Amenra stoji na preprostih temeljih: govori o življenjskih bolečinah in s pomočjo samorefleksije in introspekcije članom pomaga prebroditi takšne in drugačne stiske, ki jih pestijo v specifičnem času in prostoru. Vsi njihovi albumi so namreč poimenovani z Mass, vsi so dodatno oštevilčeni z rimskimi številkami in vsi vsebinsko odsevajo težavne osebne izkušnje članov v določenem obdobju.

Njihovo glasbo lahko označimo s ključniki post-metal, sludge, post-hardcore in doom metal, seveda z dodanimi elementi še različnih drugih muzik. V metaforičnem smislu pa bi zvočni odtis zasedbe Amenra lahko primerjali prav z življenjem, ki ga zaznamuje na eni strani konstantni tok časa in na drugi histerični posameznik. Lahko bi rekli, da se njihov zvok odlikuje po določenem dualizmu, ki na eni strani predstavlja počasne, enakomerno plasirane kitarske linije in poudarke ritem sekcije, občasno še čist vokal, na drugi strani pa posiljuje s histeričnim kričanjem, ki nam odkrito kot le lahko tuli v obraz: življenje je bolečina in umrl boš sam! Ni važno, če takrat ne razumete teh besed, boste že ...

Že res, da bend obstaja kot psihološka očiščevalnica njegovih članov, a vendar ima tudi to svoje meje. Tako lahko rečemo, da so z albumom Mass III Amenra vseeno stopili korak v smer, ki ji bomo zdaj rekli njihov zvok, saj so bili njihovi začetki vseeno močneje nagnjeni v smer hardcore punka kot v tem trenutku, na trenutnem koncu njihove poti. Drugi očiten mejnik predstavlja Mass V, predvsem zato, ker so z njo podpisali z založbo Neurot Recordings, domačo založbo zasedbe Neurosis, ki je očitno zaslužna tudi za smer kakšnega od odvodov zvoka Amenra.

Mass VI stoji s šestimi komadi pisanih razsežnosti in dolžin. Vse od klasičnih stopnjevanih desetminutnih razvajanj pa do manj kot minuto dolgih vokalnih vložkov, kakršna je recimo skladba Edelkroone. Hitiča z albuma sta sicer zagotovo Children Of The Eye in A Solitary Reign, ki sta tako srečno bitje zmožna postaviti na realna tla z novico, da enkrat vse mine.

»I retraced

My steps to your embrace

I wanted you to stay

Yet you died away.«

Mass VI je dobeseden prevod vsakdanjega življenja, ki ga osmišljajo enakomerne, težke, mastne in počasne kitarske linije, z nekaj vzponi in padci na poti od začetka do konca. Končno pa se zdaj lahko brez sramu poistovetimo tudi s kričečim histerikom, ki nikakor ni izjema v prostoru, temveč nujno vedno njegov osnovni sestavni del. Dokler bomo v svetu doživljali bolečine, bo aktualna tudi muzika naših preljubih Amenra, težko pa njihova posamična dela ovrednotimo kot boljša ali slabša. Raje recimo, da so konstantna v svoji odličnosti, o čemer pa se boste lahko kmalu prepričali tudi na lastne oči in ušesa, saj nas bodo v družbi zasebe Boris obiskali že februarja 2018 v Kinu Šiška! Njihovega nastopa bojda tudi zavoljo samega performansa res ne gre zamuditi ...