Glitterhouse, 2014

V nocojšnji Tolpi bumov bomo predstavili Andreo Schroeder, v Berlinu živečo glasbenico, ki začinjen temni vokal v stilu Marlene Dietrich, senzibilna besedila in nepoboljšljivo romantiko kombinira v glasbeno bogate aranžmaje, ki se prebijajo vse od novega šansona pa do temančnega kabareja. Andrea je s to kombinacijo na prvencu Blackbird očarala nemške glasbene medije v letu 2012. Pričakovanje obetavnega nadaljevanja pa se je s suverenejšimi in nadgrajenimi aranžmaji potrdilo v začetku letošnjega leta z drugim albumom »Where The Wild Oceans End«.

Osrednja nit zadnje plošče je črno-romantična poetičnost, ki se razkrije že v uvodnem pogrebnem marširanju v skladbi »Dead Man's Eyes«. Dualnost med nežnostjo in temačnostjo sije skozi celoten album. V aranžmajih, ki so bolj ali manj lahkotni, se med plešočimi bossa-nova basovskimi linijami, godali in romantičnim harmonijem prepletajo večinoma težki in globoki vokali. Po drugi strani že v drugi skladbi »Ghost of Berlin« skozi mehko melanholično petje slišimo hommage Berlinu, katerega zvočna struktura nam zlahka pričara prizore iz  Wendersovega »Neba nad Berlinom«. In tako, kot so tamkaj v kleti nažigali Nick Cave & The Bad Seeds, bi dandanes bolj v stilu njegovih balad lahko nastopala Andrea, saj se med skladbami nenehno vije kanček nostalgije.

Skladbe kljub različnim razpoloženjem delujejo kot del osnovne zgodbe, ki se skriva za poetičnimi besedili in za vokalom, ki je sicer lahko romantičen kot v »Until the End« ali pa groteskno preti kot v skladbi »The Spider«. Avtorica skozi skladbe pelje pripovedni poetični tok v stilu Leonarda Cohena. Poleg tega na čase že preide do ostrejše melodike s harmonijem ali otožnimi akordi na kitari, kot na primer v naslovni skladbi albuma, ki spominja na mehkejšo različico dramatičnih skladb Toma Waitsa in se tekom skladbe razvije v melodramatično oceansko končnico. 

K celostni zvočni podobi na albumu prispeva tudi danski kitarist »Jesper Lehmkuhl«, ki je prav tako sodeloval pri pisanju aranžmajev. Jesper je pokazal veliko mero raznovrstnosti, saj se kitare usklajujejo s konceptom skladb in tako variirajo od suverenih težjih izbruhov pa vse do simplističnih ritem kitar. Zanimivo zvočno dimenzijo pridajo tudi harmonij izpod prstov Andree, zračna violina in razgiban bas, ki se prepleta s temnim glasom. Prav tako je zagotovo za mestoma fluiden in odprt zvok skupine kriva tudi lokacija snemanja v studiu na Norveškem, lociranem blizu oceana. Album je produciral Chris Eckman, v Sloveniji živeč član skupine »The Walkabouts«, ki je prav tako kot Andrea pod okriljem založbe Glitterhouse.

Da je glasbenica k albumu pristopila iskreno in pogumno, lahko vidimo tudi pri vključitvi priredbe Heroes oziroma nemške verzije Helden. Skladba je nastala v Bowie-jevem »berlinskem« obdobju, doživela nešteto izvedb in je časovno neuničljiva, kar je s svojo priredbo pokazala tudi Andrea, saj je vse skupaj uspela stlačiti v zelo tenkočuten in preprost aranžma, a obenem ohraniti večdimenzionalnost. Izvedba je manj dramatična kot original, vendar je esenco tega čudovitega komada subtilno prestavila v novo dimenzijo, v nov čas. 

Napol govoreči vokali, sladke melodije in epske čezoceanske instrumentacije tvorijo glasbo, ki nostalgično črpa iz preteklosti, a se dotika tem, ki so brezčasne. Neulovljiva glasba s svojim romantičnim duhom lebdi med sivimi berlinskimi ulicami.