Celinka, 2014

Na teh valovih smo večkrat pisali o novem kantavtorskem valu, ki že vrsto let opazno brsti na domači sceni. Festival Kantfest pod vodstvom Petra Andreja je nemara veliko prispeval k vzniku novih generacij piscev in izvajalcev pesmi, ki v ospredje prej kot polikano produkcijo ali omamne glasove postavljajo sporočilnost in angažiranost. Pa najsi gre za melanholične, jeznorite, odštekane pevce, ali pač tiste, ki se vdajajo opevanju ljubezenskih bolečin na manj konvencionalen način.

Ob odličnih uspehih protagonistov omenjenega novega vala pa imamo na Slovenskem seveda ščepec starost, ki še niso izrekle zadnje besede. Od slednjih se je pred kratkim nenadoma oglasil možakar, ki ga mnogi imajo za skriti biser domače scene. Gre za veterana slovenske drugačne glasbene scene, Andreja Trobentarja, najbolj znanega kot frontmana samosvojega benda Na lepem prijazni. Trobentar je bil sicer dejaven kot kantavtor že v 70. letih prejšnjega stoletja, še pred tem pa je bil soustanovitelj benda Sedem svetlobnih let, iz katerega je nastal Buldožer, ter ustanovitelj skupine Šest km na uro, iz katere je kasneje pognala skupina Begnagrad. Sedaj pa se je, kot rečeno, nepričakovano oglasil s kantavtorsko ploščo.

Pravimo nepričakovano, čeprav je ves čas nekako glasbeno dejaven, predvsem z omenjenim matičnim bendom (ki vsake toliko opozori nase), a tako neposrednega kantavtorskega izraza, torej s poudarkom na vokalu in besedilu, nekako nismo pričakovali. Trobentarju resda na albumu pomagajo sami veterani, kot so Nino De Gleria, Bogo Pečnikar, Boris Romih, ki je poskrbel tudi za produkcijo, in Aleš Rendla, a večina komadov je odetih v asketsko spremljavo, kar poudari Trobentarjeva neposredna poetična besedila.

Glasbeno se Trobentar občasno naveže na starinske trubadurske ali srednjeveške, pa tudi ljudske sloge (tudi s pomočjo godal ali harmonike). A vendar se komadi povečini gibljejo v bluesovskem in novošansonjerskem slogu z močnimi, tudi šaljivimi, vihravimi besedili, ki bi lahko stala sama zase kot poezija, in sugestivno vokalno izvedbo, s katero se je Trobentar še enkrat dokazal kot eden najboljših domačih pevcev ne glede na žanr.

Trobentar, sicer akademski slikar, podobje svojih poezij večkrat poišče v naravi – voda, hosta, mravlja, val in podobno se nežno, a ustvarjajoč močne sugestivne slike, sprehajajo skozi besedila. Včasih je jedek in zafrkljiv, ali pa ljubezensko raznežen. Podobno se spreminja njegov vokal. Včasih prevzame zven otroka, zvončkljav in zvedav, drugič je hripav ter poln zaupanja in vednosti, tretjič pa se zdi, da poslušamo kako teatrsko-glasbeno igro, v kateri je spretno prevzel vlogo oponašanja kakih modrih pravljičnih bitij.

Med komadi bi težko izbrali izstopajočega, a vendar bomo zaradi kuriozuma omenili krasno skladbo »Zlati meč«, ki s svojo gostilniško iskrenostjo in preprostostjo kot da prihaja iz pozabljenih časov. V tem komadu harmoniko igra Vlado Špindler, ki je pri Begnagrad, s katerimi je Trobentar sodeloval, sicer igral bas. A kljub tej zanimivosti iz zgodovine naše drugačne glasbe in kljub dejstvu, da je Trobentar okrog sebe izbral same stare mačke, ni album v ničemer nostalgičen, saj tako zvočno kot v besedilih naslavlja današnji čas. Ali pa razbohoteno in čutno prepeva o ljubezni, ki itak ne pozna trendov ali akcijskih prodaj. Bolj ljubkega šopka iskrenih in odlično zaigranih in odpetih pesmi že dolgo nismo slišali. Upajmo, da novo-stara glasbena pot Andreja Trobentarja ne bo ostala le pri tem albumu!