Unitied Dairies, 2016

Andrew Liles najbrž ni ime, ki bi ga vsakdo intuitivno prepoznal in v zvezi z njim vzpostavil asociacije, zato mu namenimo kratko uvodno predstavitev. Gre za plodovitega ustvarjalca, ki je dejaven že od sredine osemdesetih, spoznali pa smo ga predvsem kot občasnega člana zasedb Nurse With Wound in Current 93. Med Lilesovimi sodelavci se tako najdejo denimo David Tibet, Damo Suzuki, Tony Wakeford, Cosey Fanni Tutti, Sutekh Hexen in seveda nihče drug kot gospod Nurse With Wound: Steven Stapleton, ki je pričujočo ploščo tudi izdal pri svoji založbi United Dairies. Skratka, Liles se giblje nekje po cvetoberu uveljavljenih glasbenih odfukancev.

Njegov obširni in raznoliki output tokrat dopolnjuje še ena izdaja z izrazito konceptno noto. The Power Elite je zelo jasna že z naslovom, čeprav zvočna in konceptualna plat albuma nista nujno tesno povezani že na prvi posluh. Vodilo tega albuma zelo nedvoumno predstavlja ideja nebogljenega človeštva, ki vdano caplja po svojih bednih zemeljskih opravkih v mrakobnosti prevlade ekonomskih, vojaških in političnih elit. To se na prvo žogo sliši kot že precej izpeta lakonična fraza, ki je sicer zaskrbljujoča, a redko koga še zares premakne do mere, ko bi se opisovanemu stanju zares upiral. In tudi na pričujočem albumu take ambicije niso v ospredju.

Opisano tematsko zasnovo avtor na The Power Elite sicer angažirano zaobjame z izrazitim modernističnim skladateljskim pristopom, rezultat katerega je nekaj, čemur bi na podlagi zvočnih lastnosti lahko rekli orkestrska glasba. A v tem smislu ne gre za orkester, ki bi po svoji klasični funkciji skrbel za že dovršeno končno izvedbo, ki obljublja zadovoljstvo in vzhičenje ob poslušanju, pač pa se zdi, da gre za orkester, ki se še uglašuje in preizkuša inštrumente ter zvočnosti, ki se ob tem porajajo. Tako gre za neizogibno nelagodno stvaritev, ki navdaja zlasti z nemirom in tesnobo. Zvočna slika je vse prej kot siromašna, a ne ponuja nobenega zanesljivega oprijema in nobene ideje o tem, kaj gre od nje pričakovati. Soočeni smo zlasti z neposrednostjo prepleta mikrotonalnosti in dramatičnih zvočnih označevalcev, kot so cerkveni zvonovi, zvok žage, klavir, brneča godala in zvončkljajoča tolkala. Kljub temu torej, da je album že v naslovu nabit s pomenom, tu nimamo opravka z vokalnim izrazjem, ki bi ta pomen na katerikoli točki bolj neposredno izreklo ali kakorkoli osmislilo. Namige glasu lahko zaslutimo v nekaterih turobnih zavijanjih, a konec koncev bi lahko šlo tudi samo za spretne inštrumentalne analogije vokaliziranju.  

Vez med konceptom in zvočno sliko gre tako paradoksalno iskati ravno v prekinjenosti te povezave. Koncept ob tej glasbi bi lahko bil tudi kaj drugega, kar bi avtor določil, in temu bi naključen poslušalec sicer težko oporekal. A opravka imamo s sodobnim albumom, ki bi prav lahko bil spremljava za gledališko predstavo ali film. In najbrž bi kot tak kljub svoji zlovešči naravi deloval bolj blago, saj bi ga umirile podobe in razdelane zgodbe, ki jih je lažje absorbirati in predelati s pomočjo interpretacije igralcev oziroma nastopajočih. Tako pa kot poslušalci operiramo le z izpovedano usmeritvijo in mestoma že prav srhljivo plastičnostjo zvočne slike. Andrew Liles s tem nadgradi svojo identiteto drznega in morda malo čudaškega glasbenega lika ter se samo še bolj približa srži svojega ustvarjanja.

http://www.andrewliles.com/discography/the-power-elite/