Hyperdub, 2019

Dober večer in lepo pozdravljeni v Tolpi Bumov. Zadnji marčevski teden našega osrednjega glasbeno-recenzentskega termina začenjamo na drugem koncu sveta, natančneje v Cape Townu v Južni Afriki. Od tam prihaja Angel-Ho, ki na svoji prvi dolgometražni plošči raziskuje in uglasbuje svojo tranzicijo oziroma izstopanje iz omare kot trans ženska. Producentka in na pričujoči plošči tudi reperka ter pevka je ena izmed ustanoviteljic kolektiva oziroma založbe NON Worldwide, ki je nastala v sodelovanju z RŠ publiki znanim Chinom Amobijem ter Nkisi, glasbenico rojeno v Demokratični Republiki Kongo in vzgojeni v belgijskem Leuvenu. NON je kolektiv umetnikov iz Afrike in afriške diaspore, ki citiramo, »uporabljajo zvok za svoj primarni medij, preko katerega artikulirajo vidne in nevidne strukture, ki v družbi ustvarjajo binarnosti in posledično distribuirajo moč.« Prek tega naj bi preizpraševali kanone sodobne kulture, na kar naj bi nakazovala že izbira imena NON kot pridevnika NE-nekaj.

Tokratna Tolpa gre torej pretendira k aktualnosti z LGBTQ kontekstom in vsaj na prvi pogled obljublja sprevračanje ustaljenih vzorcev zahodnjaškega popa. PR teksti in recenzije dotične plošče precej govorijo o manjšinskem pogledu in načinu, kako naj bi Angel-Ho vzela pop vzorce, ki dominirajo produkcijo zahodne popularne godbe, ter jih obrnila na glavo – reinterpretirala skoz oči diaspore, kot da je Cape Town svetovno središče popa, Angel-Ho pa se po zahodnem popu ozira kot po viru mističnega in eksotičnega – ravno obratno kot se sicer v evropo- in amerocentričnem svetu godi ponavadi. Skladno z deklariranim konceptom založbe NON in mnenjem Angel-Ho, da morajo ljudje v podobnih situacijah sodelovati, širiti svojo agendo, mrežiti in iskati afinitete med seboj, je tudi plošča Death Becomes Her polna sodelovanj. Pri produkciji beatov so ji pomagali Asmara, Gaika, Bon, Baby Caramelle in Nunu, vokalni oziroma reperski gostji pa sta K-$ in K-Rizz.

Širna druščina ustvarjalcev s plošče Death Becomes Her tako poskrbi za precej raznolik album, kar pa plošči na koncu bolj kot ne škodi. Dobrih štirideset minut materiala oziroma štirinajst komadov namreč bolj kot kurirana celota deluje kot zbirka singlov. V štirinajstih etapah tako slišimo mehke synthe nalik jazzy beats štiklom, bouncy beate za lahkotno plesno gibanje, 4x4 bangerje, ki bi bolje delovali brez vokalov, trapovske 808-e, zmešane z ritmičnimi vzorci reggaetona, ter funky bas linije, ki jih bobni nikoli ne popeljejo v klasičen groove, temveč ostajajo predvsem v limbu sinkopiranih IDM-ovskih perkusij. Ne izostanejo niti ambientalnejši deli, ki zvenijo, kot da so si ustvarjalci v teh komadih dali več opraviti z zvočnim dizajnom. Slednji je sicer na plošči precej soliden in ostrejšim ušesom lahko ponudi nekaj zabave, a zvočno album vseeno ne prepriča. Ne moremo namreč mimo dejstva, da je plošča Death Becomes Her označena kot neo-pop, torej kot nekaj, kar po besedah Angel-Ho »izrazi katerokoli zgodbo želiš na način, ki estetsko ni nujno pop. Saj kaj pa je pop drugega kot zapomnljiva, catchy melodija ali verz?«

Pustimo na tej točki dejstvo, da je po takšni definiciji neo-pop lahko dobesedno  karkoli, in se vprašajmo, čemu bi tej glasbi potem sploh rekli karkoli-pop. Če na označevalec pop gledamo kot na tisto, kar predpiše, da mora biti glasba všečna in dostopna kar najširšemu občinstvu, potem se za ploščo, ki jo obravnavamo, zdi neprimeren. Kajti kljub temu da si komadi strukturo in zvočnost sposojajo pri trenutno popularnih in ekonomsko uspešnih muzikah, niso produkcijsko izpiljeni in miksani na način, ki bi prijal ljudem, ki iščejo muziko za ozadje ali hajp med fitnesiranjem. Obenem so tudi z akuzmatičnega stališča komadi s plošče Death Becomes Her premalo premišljeni in zapleteno detajlirani, da bi nagovorili tudi audiofilsko populacijo, četudi se ob poslušanju večkrat zazdi, da bi plošča lahko zavila v to smer. Na koncu tako še najmočnejši pečat pustijo instrumentalni komadi brez vokalov, ki je sicer večinoma vmešan močno in your face, tudi po zaslugi občasnega vulgarnega autotuna, kadar pa se pojavi izven centra stereo slike pogosto kaotično skače z leve na desno, s tem pa ustvarja zmedo v navideznem zvočnem prostoru. Slednji se tudi sicer ob prisotnosti vseh inštrumentov na plošči ne zdi najbolj konsistenten in ob poslušanju, sploh na slušalkah, težko zapademo v iluzijo prostora, ki bi jo zvok sicer zmogel ustvariti.

Zaključimo sedaj predgovor pred poslušanjem plošče s pomislekom. Ali je Angel-Ho dejansko uspela s subverzijo zahodnih popovskih vzorcev skozi prizmo diaspore in torej ali plošča Death Becomes Her dejansko predstavlja legitimno alternativo razširjeni popularni zvočnosti sedanjika. Ali gre v tem primeru manj za interkontinentalni aktivizem, ki bi prečil meje držav ali predsodkov, in bolj za glorifikacijo drugačnosti na individualnem nivoju ter s tem za konsolidacijo prevladujoče individualistične ideologije, ki se zaenkrat ne zdi sposobna nasloviti dejanskih socialnih, ekonomskih in geopolitičnih problemov, s katerimi se sicer sooča.