Jagjaguwar, 2019

Kot je za našo radijsko glasbeno redakcijo že tradicionalno, jo ob začetku leta vselej čaka naloga počistiti stare zaloge in se posvetiti še vsaj nekaterim ploščam, ki nam jih v preteklem letu žal ni uspelo recenzirati. Z zakasnelo analizo se bomo torej nocoj lotili ameriške kantavtorice Angel Olsen in njene lanske izdaje All Mirrors.

Glasbena pot Angel Olsen je zanimiva in ... kompaktna. V osmih letih se ji je s štirimi albumi iz zakajenih DIY klubov uspelo prebiti na največja glasbena prizorišča. Iz sramežljive in skromne kantavtorice je zrasla v enega najopaznejših glasov sodobnega neodvisnega popa. Na svojih prvih dveh albumih Half Way Home in Burn Your Fire for No Witness je Angel še prisegala zgolj na svoj vokal in kitaro, kar je bilo čisto dovolj, poseduje namreč odličen smisel za pesmopisje in hkrati s svojim vokalnim razponom vsekakor izstopa iz aktualne bere kantavtorske scene kot ena najboljših. A že na svojem zadnjem predhodnem albumu My Woman je kot avtorica pokazala, da so njene ambicije še veliko večje. Izvila se je iz intimne folkovske produkcije in zaplodila udarno alt-rockersko ploščo, ki je v svetu dolgo odmevala in hkrati potihem namigovala, da gre šele za začetek nečesa še veliko večjega.

Oktobra lani je tako izšla njena zadnja stvaritev All Mirrors in že ob prvem poslušanju je bilo jasno, da je avtorica svoj zgodnji zven pustila za seboj. Folkovski less is more je zamenjala za sintpopovski more is more, prej kot na zapuščino starega folka pa sedaj spominja na pompozno produkcijo, kakršna je zaznamovala denimo Kate Bush v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Olsen je sicer v več intervjujih povedala, da je vse skladbe v izvirni obliki napisala v akustičnem formatu s kitaro. A le par mesecev kasneje se je odločila, da jih bo posnela v drugačni obliki, z razširjeno zasedbo.

Tako Angel v večini novih komadov opusti intimo, ki je bila tako značilna za njene prve albume. All Mirrors je veliko bolj pompozna in že skoraj baročno zasičena, pri snemanju ji je na pomoč priskočil tudi kar dvanajstčlanski orkester. Njen odlični vokal se tako pogosto celo izgubi v poplavi godal, ki zasedejo velik del zvočnega prostora. V večini skladb Angel sicer odlično zagovarja novi zvok in vsekakor dobro izkoristi nove produkcijske zmožnosti. Že na začetku se ne drži nazaj in s skladbo Lark zakoliči enega najmočnejših momentov albuma.

A stilsko plošča precej preskakuje. Tistim, ki vam v ušesih še vedno odmeva plošča My Woman, boste podoben sentiment najbolj začutili v komadih New Love Cassette ter Spring, ki ohranjata rockersko strukturo, a sta bučno podprta z godalnimi aranžmaji. Nove teritorije sintpopa Angel odkriva s skladbama All Mirrors ter Too Easy, ki zvočno precej spomnita na glasbo dvojca Beach House. Morda so ti vplivi celo preveč očitni. Največji dramaturški zasuk in v tem hkrati tudi izrazit potencial plošča pokaže s skladbama Lark in Impasse, s katerima zmožnosti zvočnega razpona zares doseže tudi omenjena dvanajstčlanska spremljevalna zasedba. Enega vrhuncev plošče predstavlja tudi intimna Endgame. V njej Angel Olsen z nežnim glasom pokaže svojo najbolj rahločutno plat, ki jo odlično zveže tudi z orkestralnim ozadjem ter nežnim rezom zadimljene jazzovske trobente.  

Dramatične zvočne kulise so na plošči podkrepljene tudi z naelektrenimi besedili. V njih se glasbenica, kot smo že vajeni, posveča refleksijam preteklosti, tokrat s poudarkom na preteklih razmerjih, analizira življenje po razpadu zveze. Zazrta je sama vase in glasba ji tu služi kot ritual očiščenja, skozi katerega razmišlja in si z njim pomaga ob soočenju z razpadom intimnega razmerja.

Čeprav plošča teče gladko, pa se prevečkrat spotakne ob lastno dramatično preprogo. Ne glede na lepo število izjemnih momentov je to plošča, ki jo je težko poslušati kot celoto. Preizkušanje novih teritorijev je sicer treba pozdraviti, a zdi se, da gre šele za uvajanje raziskovanja novih poti, ki bodo vodile do pravih ciljev šele v katerem izmed naslednjih poglavij. Zaenkrat je še vedno izšla le ena verzija plošče, vsekakor pa bi bilo zanimivo slišati skladbe tudi v okleščenih različicah, zgolj z vokalom in kitaro. Upamo, da morda do tega še pride.

Plošča All Mirrors brez dvoma demonstrira odločnost, s katero Angel Olsen stopa po svoji poti glasbenice. Z njo je skočila na prvi vagon neodvisnega rocka, v katerem se trenutno stiska z Weyes Blood in Sharon Van Etten. In vse tri omenjene izvajalke vsekakor tvorijo izrazito zanimiv moment. Vse imajo svoja izhodišča v neodvisnem folk rocku, iz katerega so se razvile in postale prvoborke sodobnega popa, ki nagovarja bistveno širše množice. Dovolj še dišijo po zlatih letih indie rocka, da ugajajo starim fenom, in hkrati so dovolj pop za bivšega predsednika Obamo in njegove tradicionalne spiske najljubših plošč ob koncu leta. In torej, z nagovarjanjem širše publike in odpiranjem svojega zvoka je jasno, da bomo tudi o Angel Olsen v prihodnosti še veliko slišali, upamo in verjamemo pa, da v bolj kompaktni in izjasnjeni obliki kot tokrat ...