Unsounds, 2013

Lansko leto je berlinska založba Raster-Noton, torej založba, ki je na elektronski sceni »nikakor ne moreš ignorirati«, izdala album 'Décade'. Šlo je za zanimivo sodelovanje njenega šefa Carstena Nicolaia oz. Alva Nota in Andyja Moora - kitarista legendarne nizozemske post-punk zasedbe The Ex, katerima se je pridružil francoski zvočni poet Anne-James Chaton. V letošnjem letu pa sta slednja izdala ploščo 'Transfer', kjer gre za skupek komadov, ki so predhodno, natančneje od leta 2011, izhajali v obliki štirih singlov. Za izdaje je poskrbela založba Unsounds, ki jo s še dvema partnerjema upravlja sam Moor.

Dejansko pa se je prvo sodelovanje Chatona in Moora zgodilo že leta 2004, ko se je Francoz pridružil Moorovim The Ex v polurnem komadu na plošči 'In The Event - Événements N°19'. Njun prvi skupni album 'Journaliste' pa je izšel pet let kasneje, prav tako pri Unsounds. Kako sta torej skupaj slišati kitarist, ki ga vleče na »arty« stran, in poet, ki ga močno zaznamuje zvok?

Nedvomno lahko zatrdimo, da ju kot ustvarjalca ravno ti dve kvaliteti tako prefinjeno spajata, saj vsak od njiju v sebi nosi delec drugega. Če si privoščimo malo osladnosti - sta kot jin in jang. Tako ima Chatonov glas, četudi zelo dominanten, lahko vlogo enega izmed inštrumentov, Moorove kitarske linije pa so občasno slišati kot bi spregovorile. Komadi na plošči 'Transfer' imajo, kot pove že sam naslov, skupno vodilno idejo - obdelujejo, pa tudi pomensko predelujejo teme, vezane na premike pripadnikov človeške vrste, vezane na transportna sredstva. Dejansko gre za precej razosebljeno obravnavanje tematike, ki pa je imanentna izključno naši biološki vrsti. 

Chaton se na eni strani poslužuje del, ki spadajo v zakladnico klasik - kot je 'V osemdesetih dneh okoli sveta' Julesa Verna, ali pa bistveno starejše preučevanje aerodinamike Leonarda da Vincija. Na drugi pa besedila sestojijo tudi iz fragmentov raznih poročil ali dogodkov, kot sta recimo komada, ki sta izšla na singlu 'Princess in a Car' in obdelujeta primera dveh princes, ki ju je vzela avtomobilska nesreča - torej monaško princeso Grace Kelly in britansko princeso Diano. Komad 'Metro' pa na primer niza imena postaj, v skorajda mantrični maniri, vendar pa zelo plastično vtisne v uho zvočno kuliso, ki je del vsakdana, v veliki meri vezanega na transfer dom-služba, služba-dom. Chaton pa se ponovno izkaže za nekakšnega morbidnega ludističnega mojstra, ki se spretno igra z realnostjo in fikcijo, francoščino in angleščino ...   

  

'Transfer' predstavlja enega tistih umotvorov, kjer se nemudoma sliši, da sta se našla dva ustvarjalca, med katerima vlada že kar magična kemija. Vsak velik mojster svojega orodja, hkrati pa z zadosti posluha za odprtost do drugega. Tako Anne-James Chaton in Andy Moor z glasom, kitaro in elektronskimi efekti dosežeta tudi transfer, ki je povezan s človeškimi odnosi - se pravi pojav, da kak odnos ali čustvo vpliva na odnos ali čustvo do česa drugega. V skrajno pozitivnem smislu, seveda.