Perc Trax, 2019

Kaj je prav, kaj narobe? V dobi skrbno načrtovanih objav glasbenikov na družbenih omrežjih in že skoraj zateženo resne drže tehno producentov, Kieran Whitefield nastopi kot prepotreben svež veter na sceni. Njegov pankovski jebiveterski odnos se ne izliva zgolj v čudne ali celo prostaške naslovnice singlov in bizarna imena komadov, pač pa kar v celoti definira umetniško persono po imenu Ansome. Otočan vsako filtrirano vsebino menja za surovo impulziven pristop k praktično vsemu, česar se loti. Zbode že dejstvo, da se je producentsko najprej kalil v french house vodah, nato prešel v ustvarjanje dubstepa, danes pa se zateka v objem britanskega elektronskega glasbenega izročila trde tehno industriale. V zgolj petih letih je nanizal vrsto izdaj pri spoštovanja vrednih založbah za trše klubske koračnice MORD, Rave or Die in pri londonski Perc Trax. V sodelovanju s Perc Trax je med drugim pred tremi leti izdal tudi svoj albumski debi, nanjo pa se je tudi letos obrnil za izdajo tokrat obravnavanega - svojega drugega - dolgometražca Hounds of the Harbour.

Britanski drugi val tovrstnih producentov je prvotno izčiščen zvok tehno industriale pod taktirko mojstrov, kakršna sta denimo Regis in Surgeon, do danes uspel že močno zamazati predvsem z vključevanjem elementov nojza. Tudi navidezno ritmično formulaičnost so zamenjali nepredvidljivi aranžmaji, ki pa se vendarle še vedno oklepajo bazena semplov, značilnih za takšno glasbo. In tudi Ansome v tem oziru deluje podobno, zato mu težko pripišemo kakršenkoli inovatorski značaj. Vseeno pa kot pripadnik mlajše generacije producentov predstavlja izredno aktualen zvok, ki ga med drugim zaznamuje tudi raba modularnega sintetizatorja zvoka. Tu gre omeniti, da je bil prav Ansome ob boku Blawana in Surgeona eden zgodnejših ambasadorjev rabe tovrstne glasbene opreme za produkcijo tehna, na kateri je zgradil tudi svoj dobro znan nastop v živo, svoj set brezkompromisnega udrihanja.

Ansome v novi album Hounds of the Harbour izliva izvrstno raznolik nabor dvanajstih del, ki rišejo širok zvočni spekter producenta znotraj miljeja industrialnega tehna. S šaljivo nonšalanco Whitefield album odpre s posnetkom sebe na LSD tripu, zatem pa takoj strese z udrihajočim brejkom, ki se ob rabi sinta spogleduje z nostalgijo po zgodnjem rejvu. Sledijo kosi z dominantnimi kitarskimi vložki, pa taki z rabo kislih bas linij, v scenosledu zasledimo celo usnjen EBM kos Smuggler's Den ali apokaliptični komad Hunger. Na albumu ne manjka niti počasnejših koval, kakršno je Last Bottle ali pa skoraj ambientalen naslovni kos. Oba ob poslušanju spomnita na izvrstne izdaje Ansomovega britanskega kolega Broken English Cluba. In prav v tem se skriva čar plošče – nedvomno gre vsaj pretežno za glasbo, ki le redko zbeži uokvirjenosti med stene kluba, v svoji plesni funkcionalnosti pa je tudi brezkompromisno brutalna in temu primerno težje poslušljiva v domačem naslonjaču. A vendar prav doma, ob poslušanju plošče v eni sami seansi, zares občudujemo raznolike Whitefieldove produkcijske tehnike in posamezne aranžmaje. Hounds of the Harbour je plošča zasičene agresije in neskončnega poigravanja z neomejenimi možnostmi modularne sinteze zvoka.

Plošča Hounds of the Harbour je neresno resna. Predstavlja Ansomov divji karakter, ki se zanaša na mojstrsko rabo modularnega sintetizatorja zvoka. Za poznavalce in privržence sodobnega zvoka industrialnega tehna sicer ne bo pomenila razsvetljenja, je pa izvrsten izkaz aktualnega zvoka miljeja ter avtorjeve produkcijske spretnosti. Je nepogrešljiv kamen v mozaiku letošnjih tehno izdaj, ki ga pač ne gre izpustiti.