Plombage, 2014

Ime ustvarjalca, s katerim se bomo seznanjali v nocojšnji Tolpi bumov, je dovolj neznano in zaenkrat še vedno vezano predvsem na lokalno okolje, da se ga lahko lotimo bolj neposredno. Tako je očitno, da v glasbo prihaja pretežno iz filmskega medija in pri tem uporablja kar nekaj elementov, ki so bili v tovrstnem komponiranju vpeljani in raziskani v žanrskem filmu šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Na primer: ponavljanje tem, zapomnljive melodije, a z nenavadnimi harmonijami, instrumentalna raba vokalov ali sploh aluzija na vizualno plat zgodbe in široka paleta instrumentov ter zvokov, četudi rabljenih zgolj za hipen vtis. Se je pa v tej smeri primerno tudi vprašati, ali je glasba, ki je, ali kot-da je, filmska glasba, sploh namenjena ločenemu poslušanju? 

Cedric je na internetni filmski bazi podatkov naveden z dvema naslovoma, obakrat v sodelovanju s filmarjem Gianom Francom Morinijem, vsaj v enem verjetno igra kar samega sebe v nekakšni fantazijski mešanici. V CV-ju ima navedeno še glasovno opremljanje filmov, verjetno sinhronizacijo, povezanost s filmom je očitno mnogovrstna in obrtniška. A je verjetno bolj kot na sam medij vezana na neko obdobje, v katerem je tudi v Evropi cvetel žanrski film in v umetniški nepretencioznosti dopuščal veliko prostora za eksperimentiranje in domiselne tehnične inovacije. Temu primerno se Anthony prepušča svoji strasti do analogne elektronike, ki je v njegovem diskografskem opusu časovno pravzaprav na prvem mestu. S tem pa je vprašanje o prvotnosti zvočnega ali filmskega medija tudi zgrešeno, saj ravno specifična povezava obeh šele daje primeren kontekst. Zato smo tudi dejstvo, da je za številne svoje kompozicije nocojšnji ustvarjalec posnel še kratke filmčke, namerno ignorirali oziroma prepuščamo raziskovanje v tej smeri poslušalcu in poslušalki. 

Prvi EP, Souvenirs Electroniques je Anthony izdal pred dobrimi štirimi leti in, kot se je tam z različnimi sintetizatorji ognil hipnotičnim pobegom v korist blagozvenečim miniaturam nekoliko znanih vtisov, se pretirani onstranskosti izogiba tudi v naslednjih izdajah. Te, mimogrede, preko njegove spletne povezave lahko poslušate zastonj. Le Clan des Guimauves je tretji celovečerni album, na katerem je sposojanje glasbenikov za različne – pretežno pa vokalne – potrebe naraslo, podobno kot kompleksnost in večplastnost zvočnih miniatur. A se vseeno izogne na primer smeri podobno navdahnjenega italijanskega tria Ronin, ki si je v svoji fascinaciji nad kavbojskim opusom Ennia Morriconeja postavljal vedno večje kadrovske zahteve in svojo interpretacijo zapeljal v precej bolj epsko, na trenutke pa že dolgočasno smer. Anthonyju Cedricu je očitno ljubši položaj komponistovega nadzora, ki vztraja pri svojem ljubiteljskem motu – v tem primeru, da ustvarja glasbo brez vzorčenja in sploh ustvarjeno na analognih elektronskih pripravah. Avtor tega teksta ga zato lažje vzporeja s kakšnim Lonesome Organistom ali Quintronom, četudi je daleč od njune rockovske estetike.

Doslednosti in določeni strasti, ki je očitno vir Anthonyjevega ustvarjanja, se pridruži občutek za nenavadne melodije, cinematične zvočne bizarnosti in skladenjske preprostosti v zvočnem bogastvu. Pesmice so tako nalezljive in nenavadne, a na drugi strani najverjetneje tudi ne presežejo določene baze poslušalcev, ki so v njihov zvočni svet tako rekoč vnaprej interpelirani. Zadnji album Anthonyja Cedrica poslušamo v celoti, s seznamom skladb, ki ga najdete na spletni verziji tega teksta. In le še opozorilo: res je, tudi nocojšnji pisec se strinja z neprimerno dolžino pavz med skladbami. Nič kaj filmska in nepotrebna tehnična nerodnost se žal drži že zvočnega zapisa.