Heavenly Sweetness/Naïve, 2009

Spričo prihajajočega koncerta Anthonyja Josepha in njegovega The Spasm Banda na letošnjem ljubljanskem Jazz festivalu v tokratni Tolpi bumov odkrivamo in razkrivamo njihovo lansko ploščo Bird Head Son. Prav gotovo pozno, še posebej danes, ko je skorajda nujno potrebno pokonzumirati glasbo v aktualnem trenutku, ali jo pač za vedno zavreči. Na tem mestu zavzemamo pragmatično stališče, „bolje pozno kot nikoli“ z dobrim izgovorom, da je narava glasbenega ustvarjanja našega nocojšnjega gosta vendarle dovolj brezčasna, da si to privoščimo brez večjih prebavnih motenj.

Glavni vir navdiha za Josephovo glasbo gre iskati v nadvse zanimivem početju zasedbe The Last Poets, ki jo Anthony kot poznavalec glasbe in glasbeni teoretik prav gotovo dobro pozna. Njihov spoj aktivistične poezije in jazzovske glasbe je pomembno zaznamoval črnsko glasbo in glasbo vobče. Njihov prispevek k razvoju napredne črnske misli je s pomočjo še nekaterih akterjev, kot so Gil Scott-Heron ali pa denimo Camille Yarborough in Sarah Webster Fabio iz ženske hemisfere, več kot opazen. Verjetno bi ga lahko označili kot najbolj efektivnega in predvsem trajnega, saj se njihova glasba brez sramu posluša še danes. Resnici na ljubo se tudi družbene razmere v osnovi niso kaj prida spremenile. Problemi narkomanov, brezdomcev in podobnih družbenih nebodigatreba produktov še vedno ostajajo tu.

Sicer se Anthony Joseph, ki se v osnovi smatra za pesnika, v svojih besedilih ne loteva toliko socialno-angažiranih vsebin kot omenjeni glasbeni sopotniki, vendarle pa na sebi lasten način izraža svoj prav. Verzi, kakršen je naslednji zelo nazorno prikažejo njegov način komuniciranja s svetom preko muzike in spokenword estetike.

»So I ply to shut us loose

And I make my fist my horn,

And I blow...«

Skrajno potentna mešanica trinidadske poezije in karibskega voodoo-funka, ki se v glasbenem smislu naslanja na početje velikih imen. Sun Ra, Albert Ayler, John Coltrane in Thelonius Monk ponosno odmevajo v glasbi Spasm Banda.

Zanimiv aspekt Josephovega ustvarjanja se kaže v izbiri založniških hiš in v plasiranju njegove godbe v netipičnih glasbeno-socialnih grupacijah. Že njegov prejšnji album, Leggo de Lion, je izdal pri založbi Kindred Spirit, ki je bolj kot po svojih jazzovskih avanturah znana po svoji vpetosti v levopolni elektronski svet. Zgodba se nadaljuje tudi z albumom Bird Head Son, ki ga je založil pri dveh pariških založbah, Heavenly Sweetness in Naive. Predvsem prva na zavidljiv način sodeluje z eminentnimi nosilci pariškega nočnega življenja, etiketo Paris DJs, in na ta način spretno druži navidez nezdružljive svetove. Na eni strani s teorijo podprte jazziste in na drugi strani s trendi zaznamovane hedonistično uživaške elektronske producente.

Plesni aspekt funkovsko obarvanega jazza ni neka revolucionarna novost v glasbi, preseneča pa kvaliteta izvedbe in opazna sproščenost, ki prav gotovo še posebej dobro izpade na živih nastopih. Izkoristite torej dano priložnost in se seznanite s funkovsko nabritim svetom jazzovskega odposlanca iz Trinidada, Anthonyja Josepha, še pred njegovim nastopom v Klubu Cankarjevega doma v sklopu letošnjega Jazz Festivala Ljubljana.

1   Vero 6:14

2   Blues For Cousin Alvin 4:55

3   The Bamboo Saxophone 3:29

4   Jungle 12:04

5   Bird Head Son 8:40

6   Cutless 6:21

7   His Hands 5:19

8   Two Inch Limbo 6:21

9   Conductors Of His Mystery 7:31

10   Rivers Of Masks 4:51

11   Robberman 3:28

12   Dream On Corbeau Mountain 4:46