American Dreams, 2023

V znamenju propadlih raperjev, ki se odevajo v blago toliko bolj propadlih blackmetalcev, v Tolpi bumov predstavljamo zvočno metamorfozo nečesa bistveno bolj kvalitetnega. Blight Year je naslednja etapa glasbenega udejstvovanja multiinštrumentalista, ki sliši na ime William Ballantyne, in njegovega temnega petljanja s prav tako nadarjenim tolkalcem Gregom Foxom. Beseda torej teče o vancouvrski blackmetalski beštiji, razširjeni zasedbi Anti-God Hand, in njenem drugem dolgometražcu, Blight Year, ki je izšel lani pri založbi American Dream.

William je skrivnostno muziciranje pod izbranim imenom Anti-God Hand začel v ne pretirano oddaljenem letu 2021, in sicer z izdajo dobrih šestnajst minut dolge kasete Endless Excavated Earth. V dveh komadih je s tehnično razgibano obliko kozmičnega black metala poslušalstvu podal krepko obljubo, ki pa je do lanskega leta tudi ostala bolj ali manj zgolj to – obljuba. Vsi izdelki tega projekta so smelo sledili drug drugemu, večji preskok pa je nato sledil ob izidu preprosto naslovljenega EP-ja X. Anti-God Hand je tedaj močno zaplaval v navidezno klišejsko verzijo samega sebe, zvesto zamlakuženi produkciji žanra, znotraj katerega diha. Vzpostavil pa je tudi stalnice, kot so denimo pentatonične melodije ali dromljajoči segmenti, čez katere je paradiral stalno parajoč vokal, ki je prisoten tudi na drugih izdelkih. 

Plošča, ki je začela nakazovati pravi razpon tega kanadskega projekta, pa je postal album Wretch, ki je mesec po izidu, julija 2021, med drugim priromal tudi do Radia Študent, natančneje na radar oddaje Metal detektor. Uho parajoč ples prej zgolj nakazanih kozmičnih tendenc projekta Anti-God Hand je z vso silo zaharal z veliko bolj vitrioličnim vokalom, William pa je že aktivneje iskal večje preskoke med zvočnim mirom in nemirom. Svežina njegovega projekta, opazovana skozi prizmo žanra, je postala več kot očitna, toda da bi glasbenik izpolnil obljubo svojega zvoka, je potreboval tegobe pandemskih let in odmik od samoprezirajočih nazorov black metala, kar se je z aktualno ploščo Blight Year tudi uresničilo.

Anti-God Hand svoj prvenec slavnostno odprejo s komadom Out of the Tunnels, Into the Heaven. Utrinek intime je vzklil iz sintetičnih klaviratur v stilu kletnih sint projektov, prepleten s postmetalskimi progresijami, kakršnim je kanadska hrupna scena dokaj naklonjena. Plošča se utaplja nekje med zvokom benda Converge in delom Sigurda Wongravena oziroma Satyra iz zasedbe Satyricon, podpira pa prav rek Wongravena, namreč, da »za black metal ni treba, da je satanističen, dokler je temačen«. Blight Year vsekakor je temačen album, toda najiskrenejšo bit najde v vehementnem kontrastu med absurdno preprostimi trenutki spokojnosti in še kako razbeljenim hrupnim preizkušanjem meja, ki ga vseskozi podpira izjemna produkcija žanrskega veterana Colina Marstona. Ko v formulo glasbeniki prvič vključijo tudi neračunalniške bobne izpod rok Grega Foxa, med drugim tolkalca takisto odklonilne metalske zasedbe Liturgy, postane plošča Blight Year najbolj organsko živ izdelek benda Anti-God Hand doslej. 

Plošča, sicer izdana na plečih travme kanadskih divjih požarov lanskega leta, vztraja v nekako pozitivni atmosferi. Samooklicani kozmični vidik benda ne koleba okrog lovekraftovskih zveri, ki se skrivajo med zvezdami, temveč tematsko bolj stremi k neskončni bitki življenja. William to bitko bije pravzaprav že od nastanka projekta, in če je na predhodnem albumu Wretch hipotetična bitka izgubljena, se vojna na aktualni plošči nadaljuje, plima bitke pa se obrača v njegovo smer. Namesto vse aktualnejšega brisanja mej znotraj žanrskih absurdov, razvidnega denimo na sceni hardcora, Anti-God Hand ubere obratno pot širjenja kanala med grdim in lepim v relativno neposlušljivi glasbi.

Temnejši deli albuma Blight Year so zadušljivo mrki in nas neumorno ožemajo kot krvavo krpo, ki nikoli ne bo več zares bela, utrinki upanja pa so kristalizirani v razčiščenih premorih, ki od miline ne odstopajo. Epitom tega je vseprisoten v komadu Barge of Light, ki predstavlja popoln primer obljubljene svežine zasedbe Anti-God Hand. Začetek zaznamuje mitološka, nepopačena kitara, ki žametno narašča do prvega preloma bobnov in sračjih fry vokalov. Glas in kitara sta marinirana v blast beatih vse do sredine skladbe, ko se belina spet prebije v ospredje s skoraj shoegazerskim notnim skakanjem in rahlim odmevom jamskih kapljic.

Plošča Blight Year aktivno razbija monotonost svojih korenin in z razširjenim bazenom talentiranih soustvarjalcev povzdiguje bend Anti-God Hand iz nišne spletne kvlt zasedbe v naslednje poglavje intimne introspekcije. Svoje mesto bo našla predvsem v ušesih poslušalcev in poslušalk, ki so jih navdušili denimo izdelki v struji I want to be there ameriških Sadness in albumi lyonskih postmetalcev Celeste, torej vseh sorodnih bendov, ki aktivno raziskujejo dinamiko black metala.