Thrill Jockey, 2015

V tokratni Tolpi bumov poslušamo in razmišljamo o letošnjem albumu The Ark Work newyorške zasedbe Liturgy. Če benda ne poznate, a bi ga radi spoznali in ob tem ohranili odprte misli, potem nikakor ne začnite z branjem intervjujev ali vehementnih ustvarjalnih manifestov njihovega glavnega obraza, kajti v najboljšem primeru se vam bo - po mnenju vztrajnih internetnih zagovornikov - protagonist Hunter Hunt-Hendrix zazdel kot človek, ki je precej pred svojim časom, v najslabšem pa kot hipsterski objestnež. Pričakovanja bodo skratka obilna, tako ali drugače.

Zato začnimo današnje razmišljanje na bolj nevtralnem terenu, a Hunta-Hendrixa moramo izpostaviti že zato, ker se tudi sam rad osvetli kot glavno jedro te štiričlanske zasedbe. Brez lažne skromnosti namreč navaja, da je glavni avtor glasbe, ki jo ostali člani zasedbe bolj ali manj "samo" izvajajo. A besedo "samo" smo dali v narekovaje, ker je v zvezi z Liturgy nujno omeniti vsaj še tolkalca Grega Foxa, ki ni neznan niti etru Radia Študent niti domačim odrom. V živo se je na odru Kluba Gromka denimo mudil junija lani v matični sestavi Guardian Alien, sicer pa ga poznamo tudi po sodelovanju z Benom Frostom, ki se je pri nas mudil nedavno, delovanju pri čislani zasedbi Zs, ki smo jo prav tako pri nas že dodobra spoznali, in tako naprej. Vsekakor je Fox samosvoj in intriganten glasbenik, ki je zorel nekje na preseku free jazza, metala in newyorškega minimalizma in je močno povezan s sicer zelo širokim pojmom newyorške napredne glasbe. Slednjega izraza na tem mestu ne bomo problematizirali, čeprav bi si to najbrž zaslužil; za kaj takega vas raje napotimo k branju recenzije albuma Metalepsis ustvarjalke Eartheater, ki jo je nedavno pripravil Andrej Tomažin.

Liturgy, ki so v štiričlansko zasedbo zrasli iz Hunt-Hendrixovega solo projekta, na Radiu Študent sicer že drugič obravnavamo v albumskem kontekstu, leta 2011 smo namreč recenzirali njihov drugi album Aesthetica. Tokrat gre tako za njihov tretji dolgometražni izdelek. Bend je s svojimi vznesenimi interpretacijami glasbe in umetnosti in predvsem razvpitim "black metal manifestom", ki je bil objavljen v publikaciji simpozija Hideous Gnosis, že pred leti močno razdelil veliko potencialnih poslušalcev, še najbolj pa pravoverno metalsko skupnost, ki si "svoj" žanr lasti do te mere, da je že omemba, kaj šele uporaba v kateremkoli drugem kontekstu za marsikoga nečisto dejanje.

A če ideološke zadržke v interesu približevanja zanimivim godbam vsaj za nekaj časa pustimo ob strani, ugotovimo, da so Liturgy tudi tretjič povili izoblikovan izdelek, ki skuša dostojno povzemati visokoleteča razpredanja svojega protagonista. Skoraj zagotovo gre za album, ki bo puriste nadalje, če ne dokončno odtujil, hkrati pa bo pritegnil vse tiste, ki cenijo shizofrenost sestavljanja strnjenih instrumentalnih kolažev iz različnih glasbenih in zgodovinskih glasbenih kontekstov. Izraz "black metal" v tej recenziji uporabljamo precej liberalno, čeprav je trdnih elementov tega žanra, kot ga poznamo, na albumu izjemno malo; seveda, še vedno slišimo nadvse spretna ritmiziranja izpod Foxovih okončin in kitarske prijeme tega porekla, a The Ark Work še veliko bolj kot predhodna albuma Renihilation in Aeasthetica zaznamujeta neumorno mletje in žanrsko prelivanje, ki vključujeta vse od vznesenih fanfar in ponavljajočih se cingljanj do neprizanesljivega monotonega recitiranja, hardkoraških nastavkov, art-rock prijemov in celo (bolj ali manj) sodobnih basovskih muzik, denimo v predzadnjem komadu Vitriol. A kljub temu, da zvočna gmota na trenutke postane rahlo neznosna predvsem zaradi sumljivih potez v samem miksu, v možgane bolj bodejo bendovi nadležni poskusi samoumeščanja v določene miljeje.

Ob vseh dvomljivih poskusih refleksij, ki zaznamujejo zasedbo, proti koncu razmišljanja potegnimo še eno. Liturgy na podoben način kot Death Grips vnašajo nenehen dvom in zmedo v svet hiphopa, nove manifestacije žanrov nanašajo na to, kar bi sami radi razglasili za black metal, ki ga hkrati z vso močjo zavračajo in udejanjajo v nekih vprašljivih kontekstih ter arogantno zavračajo relevantnost vprašanja same avtentičnosti izraza. V obrambo tega lahko rečemo to, Hunt-Hendrix kljub očitani poziciji mladega gizdalina, ki se smuka po obronkih Centralnega parka, v svojih manifestih in besedilih pravzaprav ne izpostavlja nobene tematike, ki bi mu bila zaradi - domnevno privilegiranega - družbenega statusa nedosegljiva in zato prepovedana. A moramo se vprašati: zakaj ob tolikšnem ustvarjalnem razponu tako trmasto vztrajati pri tem, da je osnovna retorika izdelka še vedno metalska, in vnašati toliko nesporazumov medse in potencialne poslušalce? Rečeno drugače: kaj točno skušajo tipi dokazati? S tem sicer naivno zastavljenim vprašanjem bo kljub morebitnim pomislekom zanimivo opazovati nadaljnji glasbeni razvoj benda, ideološke pozicije, ki jih zavzema, in njihove žive nastope. Ki so bojda odlični.