ARCHY MARSHALL: A New Place To Drown

ARCHY MARSHALL: A New Place To Drown

Recenzija izdelka
12. 1. 2016 - 19.00

True Panther, 2015

 

Naj kar s prve poudarimo, da naš tokratni protagonist ni album v klasičnem pomenu besede, ki bi sam zase stal kot celovito umetniško delo. Pač pa gre za del na treh nivojih zasnovanega projekta A New Place To Drown, ki sta ga skupaj realizirala rdečelasa angleška brata Archy in Jack Marshall. Če je slednji, primarno fokusiran na področje upodobitvenih umetnosti, v glasbenem svetu neznanka, pa si boste podobo prvega, ta malega Archyja, hitro priklicali v spomin, če vam povemo, da je ta snovalec projekta King Krule, čigar prvenec 6 Feet Beneath the Moon iz leta 2013, izdan pri rosnih 19 letih, je dodobra zaznamoval miljé indie glasb. Z netipično, svežo mešanico post punk neposrednosti, lahkotnih džezovskih akordnih prijemov, hip hop ritmičnih prvin in elementov britanske elektronske scene si je Marshall zagotovil precejšnjo pozornost širšega glasbenega občestva. Zaščitni znak imena King Krule pa je seveda nemudoma postal Archyjev značilno prodorni in neposnemljivi croonerski bariton, torej kvaliteta, ki jo v sodobni indie produkciji, preplavljeni s slogovno neizoblikovanimi, komajda povprečnimi vokalisti in vokalistkami, še kako pogrešamo.

Ekstenzivno medijsko izpostavljenost je mladenič sklenil dodobra izkoristiti za umetniške ambicije, ki si jih delita skupaj z bratom Jackom. Kot rečeno, A New Place To Drown predstavlja njun skupni multimedijski projekt, ki obsega 208 strani dolgo umetniško knjigo, v kateri najdemo njuna platna in kolaže, ki bežno spomnijo na dela Jasperja Johnsa ali Jean-Michela Basquiata, številne fotografije, ki pretežno zrcalijo vsakdanje londonsko pohajkovanje in prokrastinacijo, ter Archyjevo lirično poezijo. Projekt pa komplementira tudi petminutni dokumentarec v režiji Willa Robson-Scotta in pa danes obravnavani, dvanajst pesmi obsegajoči soundtrack. Skratka, gre za podaljšek oziroma nadaljevanje njune prve skupne razstave iz leta 2014 z naslovom Inner City Ooz, v kateri sta brata Marshall združila glasbo, upodobitvene umetnosti in performans. A New Place To Drown s svojim multidisciplinarnim pristopom brez kakršnihkoli pretenzij portretira njuno skupno odraščanje v permisivnem, umetniško navdahnjenem objemu mamine hiše v East Dulwichu, nudi vpogled v njune umetniške aspiracije in dokumentira vsakdanje »slackersko« življenje v južnem Londonu, zato kot tak predstavlja nekakšen avtoportret odnosov med bratoma, kot tudi njunih pogledov na svet.

V tem kontekstu se zdi Archyjeva odločitev, da se pod glasbeni del projekta podpiše s svojim rojstnim imenom povsem smiselna. Ne gre namreč za podpoglavje v zgodbi King Krulea, za katerega Archy tako in tako pripravlja nov material in napoveduje drugi album. Kot je povedal sam, glasba projekta A New Place To Drown predstavlja njegovo vsakodnevno domačo produkcijo in skuša kot taka ustekleničiti prav ta duh melanholično zadimljene vsakdanjosti. Glasba ima skratka vlogo nekakšne atmosferične podstati oziroma t.i. soundscapea, na katerega Archy vpenja svoje osebno izpovedne proste verze, in je kot taka rezultat precej drugačnega kreativnega procesa kot pritiče glasbi King Krulea. Cilj je torej nekakšna vseobsegajoča čutna izkušnja, pri kateri je knjiga vizualna spremljevalka glasbe in obratno, glasba zvočna kulisa za konzumacijo njune umetniške produkcije in poezije. Tako se zdi nesmiselno, da bi aktualni Archyjev output recenzirali v smislu klasične albumske analize.

Njegovo značilno kitarsko preigravanje je kot kaže pridržano za projekt King Krule. Pri A New Place To Drown namreč v ospredje stopajo njegove stranske, v glasbenih medijih manj čislane glasbene persone, kot so Edgar the Beatmaker, DJ JD Sports in Sub Luna City, skratka imena, pod katerimi se Archy posveča kovanju bolj ali manj klasičnih hip hop beatov s pridihom britanske bassovske, grime in trap scene, grajenju ambientalnih zvočnih krajin in lepljenju mikstejpov. Dvanajsterico fragmentarnih kompozicij albuma A New Place To Drown, ki se v odsotnosti nekih stabilnih struktur včasih neopazno stapljajo ena v drugo, zaznamuje njegovo flegmatično momljajoče, v drugi plan postavljeno repanje oziroma recitiranje prostih verzov. Gre za čisto coming-of-age poezijo, v kateri Archy popisuje svoj odnos z bratom in materjo ter z drogami preplavljeno okolje, v katerem je odrastel, predvsem pa prednjačijo besedila na temo ljubezni in njej pripadajočih odnosov, v katerih spoznava, da je njeno telo edini kraj, kjer lahko utaplja svojo žalost ali, nasprotno, da mu včasih tudi fuk ne prinese več odrešitve, da svojo punco ljubi kljub prevari in da je zanj pravzaprav dovolj, če skupaj samo kadita đointe in kolektivno ubijata čas.

Gledano z instrumentalnega vidika se Archy drži tiste nočne, atmosferične jazz estetike, le da kitarske akorde nadomeščajo zvoki sintov in druge elektronike. Album predstavlja nekakšen zaprašen in zasanjan zmazek produkcijsko ne povsem izčiščenih beatov, s katerimi se je spogledoval že pri pesmih Will I Come in Neptune State iz prvenca 6 Feet Beneath The Moon in ki slogovno mestoma celo spomnijo na našega Žigo Murka ali Your Gay Thoughts. Najnatančnejša asociacija pa je po mnenju recenzenta glasba britanskega elektronskega dvojca Mount Kimbie, s katerima je Archy sodeloval na njunem albumu Cold Spring Fault Less Youth. Instrumentalne presežke najdemo predvsem na prvi polovici albuma, kjer nas motno valovanje sintov in počasnega ritma pri uverturi Any God of Yours Archy pelje skozi nabirko precej zanimivih stvaritev Swell, Arise Dear Brother in Ammi Ammi, v kateri se Archy zapeljivo spogleduje z neosoulom povratnika D'Angela. Na drugih mestih, kot npr. v pesmih Sex With Nobody in The Sea Liner MK 1, pa v ospredje stopajo proti plesišču orientirane ritmike, ki jih nekateri recenzenti primerjajo z Burialovim dubstepom. V smislu ohranjanja neke kohezivnosti in pozornosti poslušalca na preostanku albuma pesmi v svoji ambientalnosti nekoliko razvodenijo in z izjemo zaključne Thames Water same po sebi ne premorejo večje estetske vrednosti. Ker pa album nenazadnje primarno prestavlja nekakšen enkratni komplementarni soundscape, ki ga Archy niti ne namerava izvajati v živo, mu tudi tega ne moremo očitati.

S projektom A New Place To Drown brata Marshall proslavljata svojo bratsko ljubezen, kažeta na načine, kako izkoristiti svoj renomé znotraj glasbene industrije, in odpirata vprašanje, kako naj glasbenik preseže klasične oblike posredovanja svoje glasbe in si tako ne nazadnje zagotovi sredstva za preživetje.

 

 

Izseki iz knjige A New Place To Drown:

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

kak boring album čuj

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness