Celinka, 2012

Balkanski melos se je dodobra udomačil v izrazu slovenskih zasedb, zvečine jazzovske in etno orientacije. Medtem ko pa večina tovrstnih izvajalcev, kot so denimo Terrafolk, Vasko Atanasovski ali Fool Cool Orchestra, balkanske neparne ritme in omamno brzeče melodije rabi le občasno oziroma jih sopostavlja drugim tradicijam ali zvrstem, je izraz banda Aritmija dosledno naravnan izključno na balkansko muziko.

Aritmija je bil sprva kvintet, ki je svoje veščine preigravanja balkanskih in balkanoidnih ritmov prvič predstavil leta 2007 na zelo dobrem prvencu »Gonilna sila«. Band je spretno kombiniral predelave bosanskih, bolgarskih in makedonskih s kako avtorsko, ki pa se je spet poigravala z balkanskimi motivi. Prislovično težavnost drugega albuma so pri Aritmiji kar frajersko zaobšli z izdajo koncertnega zapisa. Album »Live« iz leta 2010 pa je kljub temu, da je šlo za koncertne posnetke, prinesel veliko novosti. Na njem so bile zvečine nove skladbe, povrh pa so bile med njimi številne avtorske stvaritve.

Še več novosti je drugi album Aritmije prinesel v zvoku banda, ki se je odkrito spogledoval s fusionom. Če smo se takrat, bolj v sebi kot naglas, spraševali, »kako naprej«, smo letos dobili odgovor v albumu »Ulica/Street« dua Aritmija, ki ga sestavljata vodilna strunarja Aritmije, Dino Džopa in Tilen Stepišnik. In še: namesto da bi se zasedba, ki se je na drugem albumu pošteno naslonila na rabo električnih inštrumentov, medtem ko je akustične nekako pustila v ozadju, še bolj »elektrificirala«, je pred nami album v popolni akustični izvedbi.

Dodatno mikavnost akustičnemu zvoku prinese podatek, da je bil album v celoti posnet na pouličnih nastopih, zato kajpak tudi tak naslov in v knjižici albuma zapisano posvetilo vsem uličnim glasbenikom. Prvo, kar nam ob poslušanju albuma pade v uho, je neverjetno jasen in iskriv zvok, kakršnega ne bi nikoli pričakovali od tako rekoč terenskih posnetkov. Pravzaprav smo ob poslušanju malone osupli nad kakovostjo posnetkov, v katerih se razločno slišijo solistični doprinosi ter drobni ritmično-harmonski okraski. Še bolj kot kakovost tako narejenih posnetkov, nas preseneča eksplozivna energija in premišljena oziroma dobro odmerjena virtuoznost obeh strunarjev, ki poleg kitar v roke primeta tudi orinetalsko brenkalo saz.

Že v Aritmiji se je slišalo, kako Dino in Tilen dobro obvladata, a zdaj, ko igrata sama, pridejo v ospredje njune s skrajnim občutkom in strastjo odigrane nianse in finese. Če sta se oba glasbenika že v Aritmiji uspešno preizkusila v avtorskih komadih, narejenih po vzoru orientalske in balkanske ritmike, je tega v skladbah dua za odtenek več. Avtorski štikli spet večinoma nosijo pečat balkanske muzike, a tudi latina in flamenka, ki ga Tilen še posebej obvlada.

Ob avtorskih slišimo na albumu nekaj tradicionalnih, od izjemno poskočne makedonske »Piperkevo oro« do prav tako živahne in aranžmajsko zanimive albanske »Merak«. Med predelavami je še zlasti zanimiva skladba »»Gipsy Soul«, ki ga izvirno izvaja zasedba Bustan Abraham, ki jo, čeprav prihaja iz Izraela, sestavljajo tako Judje kot Arabci. To skladbo Dino in Tilen izvedeta na sazu in se posebej izkažeta z bogatim in polnim zvokok ter pretanjenim prepletom ritmiziranja in soliranja v počasnem grajenju dinamike skladbe.

Enako premišljeno grajenje dinamike najdemo na celem albumu, ki se le sporadično oddalji od balkansko in orientalsko navdahnjenih motivov, denimo v predelavi pesmi »Sweet Child O' Mine« Guns N'Roses, ki je sicer samosvoje predelana, a nekako ne paše k ostalim komadom. V dobro izbranem sporedu skladb sta se člana tandema izkazala kot glasbenika z mero in posluhom za igro drugega. Čeprav se kar samo od sebe ponuja primerjava s Stefanovskim ali Miroslavom Tadićem, se nista ujela v past pretiravanja ali predolgih soliranj na škodo samih skladb. Tudi zato, ker sta uspela ohraniti samosvoj odnos do balkanske muzike, se izplača prisluhniti temu navdahnjenemu in žlahtno odigranemu uličnemu koncertu, imenitno ujetemu v digitalni zapis.