Arnaldo Antunes/Edgard Scandurra/Toumani Diabaté: A Curva Da Cintura
Mais um Discos, 2012
Čezkulturna glasbena sodelovanja že dolgo niso nič posebnega. Pri tem imamo v mislih sodelovanja glasbenikov, ki v svoj izraz opazno vnašajo idiome posamezne kulture ali države. Med zadnjimi med take, ki so na nas pustili močan vtis, gotovo šteje projekt AfroCubism, ki je združil kubanske in malijske glasbenike. Ta projekt, ki smo ga videli tudi v živo, omenjamo prav namerno, saj je eden njegovih vidnejših protagonistov, malijski mojster na kori Toumani Diabate, del projekta A Curva Di Cintura, ki ga danes gostimo v Tolpi bumov.
Projekt podpisuje trojica glasbenikov; ob Diabateju še dva brazilska, in sicer pevec Arnaldo Antunes in kitarist Edgard Scandurra. Pobudo za projekt je dal malijski mojster, ki je z omenjenima Brazilcema nastopil leta 2010 na brazilski inačici festivala Back2Black. Snemanje je potekalo v Maliju, kjer so se trojici pridružili številni malijski muzičisti, med njimi tudi Toumanijev sin Sidiki, ki prav tako igra na koro, ter Lassana Diabaté na balafonu, ki je sodeloval pri AfroCubism.
Arnaldo Antunes pri nas morda ni prvo ime, na katero se spomnimo, ko govorimo o glasbi iz Brazilije, a je v domovini zelo znan in priznan glasbenik. Preden se je odpravil na samostojno pot, je bil vrsto let frontman priljubljenega benda Titas. Je tudi zelo priznan pesnik in tukaj je treba omeniti, da ga slovenski ljubitelji poezije lahko berejo v leta 2011 objavljeni antologiji brazilske poezije Rdeča luna, naslovljeni prav po njegovi pesmi. Ne nazadnje je treba, ko govorimo o njegovih glasbenih dosežkih, omeniti sodelovanje s kultnim producentom Subom ter projekt Tribalistas, v katerem sta bila ob njem še Carlinhos Brown in Marisa Monte, za katero je sicer napisal veliko pesmi.
Kitarist Edgard Scandurra je prav tako uveljavljeno ime na pisani brazilski sceni. Vrsto let je igral v bendu Ira!, ki se je napajal pri tršem rocku in punku. Z Antunesom pa je sodeloval na kopici albumov, tako da je njuna na tem albumu slišana simbioza več kot razumljiva. A ta njuna simbioza ne pomeni, da na celotnem albumu čutimo tudi simbiozo brazilskih in malijskih motivov. Eden razlogov za to je dejstvo, razvidno že iz hipnega pogleda na seznam pesmi, da sta veliko večino pesmi spisala Antunes in Scandurra. Diabate se je kot avtor podpisal le pod tri od kar 18 pesmi, kolikor jih ponuja album v razširjeni različici, z dodanimi štirimi bonus komadi. Povrhu sta dve njegovi skladbi med bonusi, torej jih poslušalci navadne inačice albuma ne morejo slišati.
Posledično se Diabatevo igranje in prispevki drugih malijskih glasbenikov slišijo le kot okraski pesmi brazilskega dvojca. To spet ne pomeni, da bi album zaradi tega veliko trpel na všečnosti, gre le za to, da smo pričakovali več sožitja dveh različnih glasbenih govoric. A vendar je na albumu, na katerem je tudi zelo uspela predelava pesmi Sergea Gainsbourga Elisa, preimenovana v Meu Cabelo, nekaj izstopajočih primerov, ki nas z izmenjavo različnosti prav navdušijo.
Skladbe, v katerih prispevki vseh glasbenikov enakovredno stopijo v ospredje, najdemo na koncu albuma, denimo v večslojni Se Você, ki jo glasbeniki vešče peljejo od uvodne zasanjanosti do končne pishadeličnosti, ali pa v navdihnjeni in z bluesom navdahnjeni Ir, Irmão, kjer za popestritev poskrbi malijski pevec Zoumana Tereta – Soku z improviziranim pevskim vložkom, ki bluesovski ton pesmi obarva po malijsko.
Po tej skladbi sledi Kaira, Diabatejeva starejša pesem, ki je tukaj dobila dodatek v Antunesovem besedilu, ki ga on bolj bere kot poje, kar pušča dovolj prostora malijskim glasbenikom, da ustvarijo pajčevinasto atmosfero. Podobno se godi v prvi skladbi iz nabora bonus komadov, ki je znova Diabatejeva. Rio Seco je – tako kot vsi bonus komadi – inštrumental, kjer zvoki kitare in kore v skladnem prepletanju ustvarijo pravi mali melanholično-zasanjani biser.
Od dveh preostalih bonus komadov bomo v oddaji zavrteli še zadnjega, Yacine, ki je znova zrasel na Diabatejevem zelniku in ki ga pelje malijska komponenta, medtem ko Antunes počiva, Scandurra pa h kori dodaja svoje pretkane kitarske linije. Škoda, da si niso glasbeniki privoščili več takih komadov, ki zazvenijo kot neobvezni, a navdihnjeni in odlično odigrani jam sessioni.
Kljub temu da album A Curva Di Cintura ne ponuja doslednega prežemanja brazilskih in malijskih motivov, gre za več kot simpatično ploščo, ki presega večino tovrstnih sodelovanj, pa čeprav ne dosega tistih najboljših. Ta projekt je bil sprva napovedan na abonmaju Glasbe sveta, a so ga v programu zamenjali z nastopom Toumanija Diabateja in njegove zasedbe, ki bo ta torek, 13. novembra. Ponuja se nam torej redka priložnost slišati malijskega veščaka, ki pa na tem albumu, tako kot njegovi sorojaki, zablesti le v občasnih priložnostih.
Dodaj komentar
Komentiraj