Tokrat se posvečamo kar trem izstopajočim izdajam zadnjega časa. Najprej se bomo spoprijeli z dvema kratkima blacknoiserskima izdajama hrvaške entitete Ashen Chalice, nato pa še malo potonili v resignacijo ameriških american. Tem izdajam oziroma ustvarjalcem na Radiu Študent do sedaj še nismo namenili posebne pozornosti, tokrat pa jih zavoljo sorodnega etosa predstavljamo v ustaljenem formatu Tolpe bumov Radia Študent.

Ashen Chalice: Ritual Under The Blackened Moon (Herald Of The Lightning/Black Ash Ritual, 2017)

Ashen Chalice: Wounds Of Obliterated Souls (Black Ash Ritual, 2017)

Na podlagi dostopnih faktografskih informacij – ki jih je zelo malo oziroma praktično nič – bomo o Ashen Chalice postavili špekulacijo, da gre kar za enoosebni black noise, ki se v veliki meri napaja pri breznih ničevosti, bolečine in temne magije. Da gre za one-person-noise pristop, lahko sklepamo denimo tako iz načina izdaje, namerne obskurnosti identitete in načina inštrumentacije kot iz zvočne in vizualne podobe, takšno ugibanje pa se nehote porodi tudi ob imenu, saj neizogibno pride na misel eden izmed prvakov enoosebnega black metala Lurker of Chalice.

V nasprotju z Lurkerjevim že obsežnim opusom gre pri Ashen of Chalice do sedaj za dve kratki debitantski pojavitvi: demo Ritual Under the Blackened Moon je izšel marca, Wounds of Obliterated Souls pa konec maja letos. Kar je pri obeh izdajah še posebej razveseljivo, je to, da precej hitro in elegantno opravita s tradicionalnimi blackmetalskimi vzorci oziroma s striktno zvestobo zapovedanemu zvočnemu besedišču black metala z začetka devetdesetih. Namesto tega imamo pri Ritual Under the Blackened Moon opravka s tremi skladbami in pravzaprav tudi s tremi stili: Grasping for the Forlorn Spell nam izdajo odpre v nekakšnem darkambientalnem zavetju, ki pa ga kot nasilen tornado zruši druga skladba Summoning Spirits from the Horrid Abyss, ki najprej spomni na sintovski black noise oziroma losangeleški high-end ritualizem Surachai, še bolj pa na hipnotično abrazivnost domačega dvojca It's everyone else. Demo, ki skupaj nanese dobrih sedem minut, zaključi Hollow Souls of the Banished Bodies, v kateri hrapava tekstura objema sintovske curke, mašinsko udrihanje in zamolklo dretje, vse skupaj pa se izteče v resigniran in neoprijemljiv konec. Pri najnovejši izdaji Wounds of Obliterated Souls dobimo občutek nekoliko večje osredotočenosti in dorečenosti zvočne podobe, duh, ki zaznamuje obe stvaritvi Ashen Chalice, pa je tako ali tako zelo očiten in jasno posredovan – surovost, minljivost, neizogibnost bolečine in neizbežno ter nesramežljivo občevanje z okultnim.

american: Violate And Control (Sentient Ruin Laboratories/Fragile Branch/Shove Records, 2017)

V prvem delu oddaje Tolpa bumov smo predstavili Ashen Chalice, drugi del pa namenjamo povsem sveži izdaji dvojca american, ki prihaja, prav ste uganili, iz ZDA. Medtem ko se pri Ashen Chalice zdi, da so žanrske lovke najrazličnejše in zelo široke in da imajo še veliko prostora, v katerega se bodo skoraj zagotovo razrasle, se zdita american oziroma njuna druga albumska pojavitev Violate and Control na prvi posluh nekoliko bolj ujeta v konvencionalno posredovanje nujnega nasilja. Na marsikaterem mestu te plošče gre namreč za neposredno industrialno zvočno ekspresijo, umeščeno v okvire posthardcorovske ritmike in blackmetalske ikonografije, ob čemer pa prej pridejo na misel denimo The Body ali Godflesh kot pa norveški ekstremneži z začetka devetdesetih. A pri poslušanju ugotovimo, da album zelo hitro preseže zgolj takšne asociacije.

Opisano ozračje morda dandanes niti ne zveni kot nič kaj posebnega in presunljivega, a je vendarle precej korakov dlje, kot smo tega običajno vajeni. Osrednji občutji plošče sta impresivna skrunitev vsega lepega in vseprisotna zadušljivost, slednja pa ne popusti niti v bolj ambientalnih kosih skladb, ki bi seveda lahko razgradili to neznosno tesnobo, a se zdi, da nas potiskajo le še globlje v neko zverinskost, v izgubljenost in neizprosnost in razkroj, v katerih lahko le blodimo in v katerih je katarza nadvse izmuzljiva; do nje pridemo le stežka in poredko in nikoli ne traja. Osvoboditve ni nikjer na vidiku, mar ni to pomirjajoče?

Na Violate and Control se tako pojavijo številne prepričljive ideje in priložnosti; nekatere so že tako ali tako mojstrsko izpeljane, o čemer nazorno priča denimo osemminutna epopeja Amorous and Subdued, druge pa imajo prav tako nadvse obetajoče nastavke, na katerih visijo spopadi s smrtnostjo, psihedeličnimi vizijami, neprištevnostjo, človeškimi hibami in stiskami. Iz takšnih spopadov pa se, kot dobro vemo, vedno rodijo same koristne reči.