ATER ERA: CLADES

On Parole Productions, 2017

Po štirih letih diskografskega molka se znova oglašajo obalni Ater Era, ki smo se jim sicer nazadnje posvetili ob koncertu v Menzi pri Koritu prejšnje poletje, predstavili pa smo tudi vse njihove dosedanje izdaje. Če pobrskate, lahko na spletni strani Radia študent najdete tudi kak intervju ali dva. Sicer pa smo v recenziji predhodne plošče Beneath Inanimate Grime o Ater Era zapisali, da »nasploh sodijo v sam vrh tistih domačih zasedb, ki snujejo na področju black metala pa tudi širšega ekstremnega metala sploh. V tukajšnjem metal undergroundu so ena redkih resnih zasedb, ki skromno in odločno, brez nastopaštva, razvijajo in kalijo osebno izraznost, katere rezultat so suvereni izdelki in prepričljivi nastopi. Ater Era ne izgubljajo časa z zadostitvijo klišejem in nikogar ne želijo prepričati o lastni ekstremnosti, temačnosti ali karkoli že.« Vse to drži še danes in iz tega je tudi še vedno treba izhajati, ko govorimo o njihovem delovanju in situiranosti v tukajšnje okolje.

In končno smo dočakali novo izdajo Clades, ki je izšla s podporo On Parole Productions. Predstavljala naj bi aktualnejše stanje Ater Ere kot polnopravno delujočega benda, a v toliko letih se je verjetno dogodilo še marsikaj, zato Clades označuje neko daljše gestacijsko obdobje zaključevanja. Prvič se pojavi tudi neke vrste gostovanje, Luka Bevk je namreč prispeval tekst za komad Cuneal Paradigm, navdahnjen z esejem Towards a Cultural Ecology of Anarchy Johna Moora, ter na ta način še ojačal sorodnost in prepredenost s še eno izstopajočo obalno zasedbo, Human Host Body, s katerimi si Ater Era delijo tudi bobnarja. Sicer pa plošča poprime tam, kjer je končala Beneath Inanimate Grime, ter tamkajšnje dogajanje popelje v eno možnih  posledic. Če še malce ostanemo pri splošnostih, lahko rečemo, da se Ater Era definitivno ne izneverijo nivoju, na katerega so nas navadili, prav tako pa se njihovo delo kljub notranjim ekspresivnim valovanjem in pogledovanjem v različne smeri ne odreče bolj konvencionalnim indikatorjem tega, kar se dojema kot splošno dodelanost. Vendar je Clades tudi in predvsem nadaljnja eksplikacija njihove naraščajoče prepoznavne izraznosti. In upali bi si trditi, da je to tudi področje, na katerem je celotna zgodba Ater Era tudi v tem prostoru najbolj zanimiva in relevantna. Ne gre torej toliko za to, kaj vse nekdo vdela in vključi v, pogojno rečeno, blackmetalski okvir – tovrstna optika naštevanja je skoraj vedno neznosno površinska – temveč za to, da takšen skupek nosi, vzdrži in je prepoznavno avtorski. Kot tak se odstre, lahko tudi počasi in skromno, a zato s toliko manj strahu in nesigurnosti, s podtalno vztrajnostjo nečesa, kar nekaj je – za razliko od drugega sranja, ki pač ni. To se še posebej pokaže ob poglabljanju v tvarino plošče ter obnavljanju vezi in karakterja njene predhodnice. V tem oziru je bil tokratni renzent pravzaprav presunjen nad tem, koliko globine nosita obe skupaj, Beneath Inanimate Grime ter Clades, kot izrasli druga iz druge, kot možni poganjek, kot klad, pulzirajoča taksonomska diverzija nekega skupnega občutja.

Seveda je tukaj izpostavljeno avtorstvo nosilca benda Samuela Simonoviča, ki Ater Ero na Clades odpelje še dlje v tisto, kar smo ob neki drugi priložnosti označili kot temeljni baladni karakter njihovega branja black metal smernic s preloma tisočletja. Clades torej zajadra še globlje v nekakšno elegičnost in poslavljanje tako v smislu glasbenih tropov kot tekstovne predloge. Hkrati pa skozi to tančico estetike doline solz prebija nekaj bolj zloveščega. Nekaj, kar grabi in vleče samorazkrajajoči se in spoznavajoči subjekt v priznavanje slasti propada, opazovanja drugih in gnusa nad skupnim deležjem rodovnika, ki ne vodi nikamor. Kot bi stali na točki notranjega previsa, ki meandrira med impulzom zagnati se v množico v zločinskem deliriju ter tistem po večnem in vnovičnem odhajanju – odhajanju v praznino, kjer se bo obraz resnice pokazal in spregovoril v posmeh kakršnemukoli trepetu in obetanju skvarjenega srca človeškega klada. Ob vsem tem pa dogajanje na Clades preveva občutje melanholičnega čudenja nad razsežnostjo tega, čudenja, ki se odraža tudi v sosledjih in zevih zvočno-motivičnih aglomeracij, ki te afekte nosijo in jih nosijo ti afekti.

To pa lahko med drugim občasno pripelje do trenutkov, ko kopičenje žanrskih indikatorjev teh poetskih tropov bodisi prestopa v krčevite eskalacije sentimenta bodisi v nekaj, kar morda že rahlo oplazi generičnost. Vendar je v primeru Ater Era odčitavanje tovrstnih momentov v vsakem trenutku odvisno bolj od osebnih afinitet vsakega posameznega poslušalca kot pa od nečesa, kar bi bilo inherentno sami glasbi. Podobno bi lahko rekli za zvočno-produkcijsko podobo plošče, ki nadaljuje nekakšno srednjo pot med različnimi šolami ali tangentami tvorjenja diskografskih artefaktov, snemanj in zapisov tovrstnih glasb. In spet je treba onkraj kakih dihotomij tipa surovo-sterilno, ki niso vedno enako legitimne, dati prednost dejanskemu karakterju tega, kar se sliši in drži v rokah. In v našem primeru je to Clades, precej zaokrožen in obtežen artefakt benda, ki stvari počne po svojem tempu in na svoj izbrani način, zanašajoč se na dejstvo, da če ima kaj spregovoriti in se valiti, se tudi bo.