ATOMS FOR PEACE: AMOK

XL, 2013

Vsak korak Thoma Yorka je v glasbenem svetu deležen posebne pozornosti. Znotraj delovanja ene najreprezentativnejših zasedb sodobne popularne glasbe, ki je s svojimi številnimi obrazi vseskozi gojila samosvoj izrazni pečat, se je namreč uspel profilirati kot odličen avtor, okoljski aktivist ter kritik globalne politike. Svoj prvi preskok v solistične vode je Yorke naznanil v letu 2006 z izdajo prvenca The Eraser, v njem pa zajel tedaj z elektroniko močno prežeto ustvarjalno obdobje matične zasedbe Radiohead. Elektronika ostaja Yorkova odkrita ljubezen tudi danes. Sukanje plošč v klubih po Ameriki je nadgradil tudi s sodelovanji na ploščah Flying Lotusa ter Modeselektor, v svoji glasbi pa pričel proučevati poti do okrnjenih in posplošenih združevanj melodije in ritma.  

The Eraser pa ni ostal zgolj osamelec plodne glasbene poti, še več, prerasel je v podjetnejšo superskupino, ki sliši na ime Atoms For Peace ter v sebi združuje Thomovega dolgoletnega producentskega spremljevalca Nigela Godricha, Michaela Petra Balzaryja oziroma Flea, Joeyja Waronkerja ter Maura Refosca. Njihovi dolgoletni koncertni eksperimenti ter studijski maratoni so v letošnjem letu povili v presenetljivo nestudijski izdelek Amok. Deloma gre razloge iskati tudi v tem, da sta prezentna avtorja na plošči zgolj dva, Yorke in Godrich, ki sta podstat plošče postavila na sintetičnih klaviaturah, prasketajočih in lomljenih udarcih ter minimalnih basovskih in kitarskih vzorcih. Skupek zvočil ustvarja sinkopirano ritmično zmes, nad katero se dvigajo otožni  Yorkovi vokali in v morbidnem vzdušju izrisujejo melodično plat plošče. 

Na njej je zelo malo zvočnih nejasnosti. Amok se predstavlja kot zvočno jasen in razgaljen izdelek, ki na površje rine izjemen vokalni domet Thoma Yorka, ki je na plošči zelo prezenten. Dovzetnost se kaže v zanimivih vokalnih linijah ter ubranem falzetu, ki so na njegovi glasbeni poti sicer domet lirično bolj dovzetnih skladb. Vokal ne trpi pod težo slojenja, na račun česar zadoni svobodno in čisto. Poudarja organsko plat sicer zelo mehansko zveneče plošče ter pogosto ustvarja občutek, da gre pravzaprav za remikse Yorkovih skladb. Morda ravno zato plošča izzveni nekoliko prazno. Od poslušalca terja veliko napora za malo resničnega učinka. Pod težo konceptualnosti tako umanjka nekaj zvočnega avanturizma, ki ga lahko pogosto srečujemo pri Yorkovih elektronskih vzornikih.

No, slednje ne pomeni, da Amok ne prinaša biserov. Sijajna je denimo Ingenue, ki se s sestopajočo basovsko linijo znajde v primežu organsko-mehanskih zvokov, njej slična je s svojimi futurističnimi prizvoki tudi skladba Dropped. Eden takšnih biserov je definitivno tudi skladba Default s pulzivnimi elektronskimi zvoki ter rožljajočimi udarci. Skladba v svoji linearni zasnovi poudarja predvsem znatnost popovske melodike in nje vključenost v Yorkovo glasbo, saj lahko ta že v minimalnih doziranjih razširi njen horizont. Morda bo ravno na teh vzorcih vredno graditi tudi prihodnost Atoms For Peace, ki s ploščo Amok kažejo, da bržčas utegnemo z njihove strani uloviti še kakšen glasbeni motiv.