Warp, 2020

Po hvalevrednih tridesetih letih ustvarjanja in dveh letih od njune zadnje monolitske osemurne izdaje NTS Sessions 1-4 nam dobro naoljena kolesa mašinerije Autechre predstavljajo novo plato SIGN, ki je osnovana na bolj klasični albumski strukturi – vsaj kar se dolžine tiče. Dobro uro dolga izdaja je ponovna obuditev forme, od katere se je duo po izdaji albuma Oversteps pred natanko desetimi leti oddaljil, saj se je nameraval lotiti zajetnejših soničnih projektov. In že po marčevski 12-urni seansi ter po aprilski izdaji njegovih preteklih koncertnih setov od leta 2016 do leta 2018 je bilo slutiti, da je na obzorju nekaj novega. Predvidevanja so se potrdila že konec tega poletja: založba Warp je najavila nov album, hkrati pa tudi potencialni razkol med oboževalci, ki je zdaj že prišel v navado ob vsaki njuni izdaji.

Z izidom dolgometražca SIGN se je za duo pričelo čisto novo obdobje, saj je album sestavljen izključno iz novega materiala, posnetega predlani in lansko leto, čeprav sta glasbenika ohranila način dela, pri katerem si na daljavo izmenjujeta glasbo, nato pa se vsak v svojem studiu posvetita kreativnemu procesu. Oblikovanje izdaje se je zaključilo ravno v marcu pred razglasitvijo pandemije in ker se je ta zavlekla v jesen, so nekateri že začeli iskati paralele med zvokom plate in trenutnim stanjem sveta. Toda pretirano iskanje takšnih vzporednic je nesmiselno. Če že kaj, je SIGN odlična plošča za poslušanje v samoizolaciji, saj s svojo prepletajočo se strukturo digitalnih delcev z vsakim poslušanjem razkrije nekaj novega.

Večplastnost je očitna že ob prvi skladbi M4 Lema, ki se iz pritajenega začetka z raztresenim brnenjem razvije v žlahtno atmosfersko kompozicijo, ta pa se nadaljuje vse do otožnega štikla esc desc, po katerem nastopi prvi komad z očitnim beatom, au14. Kljub temu da vsaka skladba na albumu skriva svoje ritmično zaporedje, so očitni zgolj v prej omenjeni, poleg nje pa še v sch.mefd2 in psin AM, v kateri se dvojec še najbolj približa svojim techno koreninam. Album zaključi s komadom r cazt utapljajoč se v sintetičnem dronu z nenadnim koncem. Tako se zdi, da je tudi tišina, ki nastopi po njem, del albuma ter da se ta v resnici še vedno nadaljuje.

Za dvojec, ki je v primerjavi z ostali člani tabora IDM, kot so denimo Squarepusher, Aphex Twin in µ-Zig, po svoji zvočni prezenci še najbolj tehničen in mehanski, je SIGN izredno humana, če ne celo najbolj čustvena plata do sedaj. Vsekakor so plasti emocij še vedno prekrite z ledeno glazuro algoritmov, a med sprehajanjem po tej nezemeljski zvočni krajini imamo še vedno občutek, da je nanjo že stopila človeška noga. Autechre sta se nam tokrat odločila prikazati v zelo subtilnem in ambientalnem duhu, s tem pa sprožila kup primerjav s predhodnimi izdajami, denimo Quaristice in Oversteps, ki v njuni diskografiji veljajo za mirnejše in bolj melodične. A novo ploščo bi dejansko težko primerjali s čimer koli, kar je dvojec izdal poprej, niti se to ne bi zdelo pretirano smiselno. Čeprav sta v zadnjem intervjuju za New York Times omenila, da naj bi naslov predstavljal kratico, pomena katere še ne nameravata razkriti, si ga lahko mirne volje razlagamo kar dobesedno – kot znak ali signalizacijo, ki nas opozarja na nekaj novega. V svoji sveži pojavi je namreč SIGN tako ločnica kakor smiseln začetek novega desetletja, ki obeta še marsikateri sprehod med zobata kolesja domišljije tega manchestrskega dvojca.