auto: auto
Kapa Records, 2024
Ob poslušanju tokratne Tolpe bumov poslušalstvu ponujamo še mini igrico oziroma izziv, ko naj vsakdo poskusi uganiti, kako bo zvenela naslednja predvajana pesem. Lahko se povsem zanesete na šesti čut ali pa na tisto prerokovalsko ščemenje v kosteh, za katerega prisegate, da vam po neki operaciji zna povedati, kdaj bo deževalo. Lahko tudi pošpegate, kakšni so naslovi skladb z albuma, toda vendarle bi dali roko v ogenj, da pri igri ne boste kaj prida uspešni.
Če se spomnimo tiste že neštetokrat prežvečene vrstice iz filma Forrest Gump, ki pravi: »Življenje je kot bonboniera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil«, lahko to frazo apliciramo tudi na zasedbo auto. V resnici za življenje najbrž obstajajo boljše prispodobe kot bonboniere, za glasbo pa je dokaj prikladna izbira. Čokoladice, ki se skrivajo v škatlicah, konec koncev le niso takšen misterij. Običajno se nam vsaj malo sanja, v kakšno variacijo bomo ugriznili, poleg tega pa navadno ni vsaka čokoladica unikat, temveč se okusi ponavljajo. Tako pri glasbeni bonbonieri običajno vemo, kaj bomo dobili, še posebej pa to drži, ko imamo opravka z rock zasedbami, med katere bi lahko uvrstili tudi auto, čeprav je dandanes oznaka »rock« že dodobra zvodenela.
Z besedo »rock« želimo poudariti le, da zasedbo sestavlja klasična trojica basa, kitare in bobnov, tu in tam se pojavi tudi nekaj petja, in da se bendove skladbe pretakajo po ksilemu družinskega drevesa rockovskih žanrov. Člani Aleš Mačkovšek, Marko Petrič in Zlatko Đogić so si zadali precej zahtevno nalogo, ko so se na glasbeno pot pognali v tem sestavu. V rocku in njegovih odvodih je namreč po desetletjih tradicije, legendarnih skupin in ustaljenega kanona težko izstopati. Tako navadno v sodobnih rock zasedbah dobimo bonboniero tipa Merci, pri kateri nam ni treba nič kaj ugibati, kaj se skriva v vsakem zavojčku, kar ponuja auto, pa je posebna, omejena, po meri narejena izdaja, ki ponudi nekaj novih izkušenj.
Sprva bi pomislili, da si zasedba pljuva v lastno skledo zaradi očitne odsotnosti frontmanain melodij, ki gredo zlahka v uho, toda z repertoarjem skladb pokažejo, da tega zares ne potrebujejo. Kot žanrski kameleoni se dokažejo v pretakanju energije iz bluesa v space rock in nato iz tega v funk, pa še kaj vmes. Plošča je kot potovanje po glasbenih idejah zasedbe, ki so bile do izida izpiljene do najmanjše potankosti.
Plati zato glede zvočnih tehnikalij ne moremo očitati pravzaprav ničesar. Album kljub raznolikosti skladb v celoti zveni konsistentno, prav tako pa se zdi, da so glasbeniki iz inštrumentov izvabili maksimum v smislu kvalitete in energije. Bolj kot na nakokirano shredanje se kitarist Mačkovšek v skladbah osredotoča na zbrano in trezno fraziranje, ki do neke mere nadoknadi odsotnost prepoznavnih melodij in hookov. Čeprav svojo virtuoznost pokaže tudi v hitrejših pasažah, kot denimo v skladbi japan/whitewash, se načeloma raje oklepa pravila manj je več. Isto drži tudi za basista Petriča, ki skladbam daje oporo, hkrati pa pokaže, koliko moči in občutka lahko izvabimo iz ene same note.
Med dobre odločitve benda štejemo tudi osredotočenost in zavezanost idejam, ki sleherni skladbi vlijejo karakter. Nemalokrat glasbeniki ne vedo natančno, kaj bi z idejo storili, in se zato po skladbi začno improvizirano sprehajati, kar pa vodi do zmešnjave in pomanjkanja identitete. Prav v tem auto blestijo. Glasbeniki se ne bojijo ideje razviti v treh minutah ali pa skladbe raztegniti na devet minut, če to služi izvorni zamisli, hkrati pa ne odstopajo od glavnega beata, temveč raje na njem gradijo. Ideje se v nekaterih primerih, denimo v upočasnjeni bluesovski sekciji skladb tareef in 7or11, celo preslikajo iz ene v drugo, toda v drugačni preobleki.
Če pred poslušanjem želite nekaj glasbenih namigov, se vam v smislu referenc obeta vse od Jethro Tulla do Dicka Dalea, dobrih trenutkov bendov U2, Black Sabbath in Foo Fighters, če se osredotočimo na vokal, pa je zgodba popolnoma drugačna. Še najbolj nas namreč spominja na glas kakšnega starošolskega raperja ali pa na barvo Jamesa Williamsona iz Sleaford Mods.
Kot smo omenili, se bend spogleduje z vrsto žanrov in vplivov, vendar pri nekaterih skladbah še vedno slišimo bolj tipanje idej kot pa popolno vpetost vanje. Tako na primer skladba hajji mahmet nosi izrazit vpliv Bližnjega vzhoda, toda mogoče v malo preveč holivudsko stereotipnem pojmovanju. Kljub temu se skladba zdi kot vrhunec celotnega albuma tako po zgradbi kot po ustvarjanju ekstatičnega vzdušja.
Na papirju vse, kar počne zasedba auto, ne bi smelo zares delovati, kajti dronovske, ponavljajoče se inštrumentalne rock podlage, kot bi najbolje opisali skupek skladb na tej plati, ne zvenijo pretirano mikavno. Takoj ko skladbam vzamemo petje, občinstvo prisilimo v molk in mogoče tudi zdolgočasenost. Pa vendar pri glasbi auta vokala zares ne pogrešamo, kot da zanj ni prostora ne v skladbah in ne v naših ušesih. Kaj zares počno člani zasedbe, da vsak komad zveni tako polno in mesnato, ne znamo povedati. Mogoče so le navili vse gumbe do kraja in jih tako tudi pustili.
Dodaj komentar
Komentiraj