Years Gone By, 2022

Avantdale Bowling Club je projekt, ki je na prvi, samonaslovljeni plošči iz leta 2018 s svojo presenetljivo sofisticirano verzijo jazzovskega rapa razburkal najprej novozelandsko, nato pa še svetovno glasbeno sceno. Čeprav je Tom Scott, idejni vodja in raperski vokalist te zasedbe, že pred tem veljal za enega najbistrejših, najboljših in kompletnih novozelandskih emsijev, pa ga je omenjena plošča zasidrala na mesto najboljšega, najvidnejšega rimoklepača na otokih, ki prvi vidijo sonce. Ta mestoma mračna, večinoma melanholična izpoved nekoliko izgubljenega povprečneža je tako s svojo brezhibno, prijetno glasbeno podobo kot tudi s poistovetno osebnostjo protagonista dosegla široko hiphopovsko publiko in zadovoljila tudi najzahtevnejšo kritiško srenjo. Z drugo ploščo, ob koncu septembra izdano Trees, pa so precej bolj kot avtorjevi apetiti zrasla pričakovanja zainteresirane kritiške in poslušalske javnosti. Ta so bila visoka in Tom Scott ter njegov Avantdale Bowling Club sta jih z nadgradnjo svojega izraza dodobra upravičita. 

Inštrumentalna podoba projekta je posodobljena in se iz skoraj izključno jazzovske podstati prvega albuma tokrat razrašča v veliko širšo krošnjo. Scott je s producentom Christophom El Truentom za tokratno ploščo ustvaril nekoliko ohlapnejšo verzijo jazz rapa. Z že preizkušenim, še bolj razširjenim jazzovskim bendom ohranja jazz kot izvirni greh, a se približa celo popovskim momentom, v mešanico pa prikaplja še dobro mero sodobnih hiphopovskih smernic. Tokrat so poleg živih bobnov v groove vpletene ritem mašine, pa tudi nasploh je v igri več elektronskih komponent in sintetizatorjev, ki jih dopolnjujejo z zdaj že značilnimi molovskimi, jazzovskimi štimungami trobente, saksofona, vibrafona in drugih inštrumentov, s katerimi Scottov bend izraža svoje razumevanje jazza in ponuja svojo interpretacijo edinstvenega jazzovskega rapa, ki ga ustvarja. 

Avantdale Bowling Club jazz namreč dojema kot glasbo, v katero je vtisnjeno trpljenje, ki se v trpljenju korenini, in v katerem je v preteklosti veliko bolj reprezentativno kot vesela vzdušja nastopalo zrcaljenje nesrečnih, težkih, neprijetnih izkušenj. Tako kolektivnih kot individualnih. Scott torej v svoje pripovedi, v svojo glasbo in jazzovsko-rapersko godbo kanalizira predvsem tegobe. Lastne, tuje in tudi družbene.

To v primerjavi s prejšnjo ploščo stori v nekoliko manj introspektivnem, nekoliko manj jazzersko zategnjenem, nekoliko bolj raztresenem in bolj navzven, v družbo oziroma okolico zazrtem stilu. Četudi še naprej precej govori s seboj in o sebi, se v tekstih dotika oziroma vanje kriptira tudi svoje kritike splošnejših družbenih tematik. Nekaj reči se je zagotovo spremenilo, Tom je malce starejši, otrok raste, po menjanju plenic na prvi plošči mu zdaj že lahko predstavlja lepote sveta in ob dedku basistu je na plošči moč slišati tudi najmlajšo generacijo glasbene družine Scott. Ostajajo tudi težave oziroma razvade z opojnimi substancami, najbolj s sensimillo, s katero se avtor poukvarja na več ravneh in mestih na plošči. Poleg očitne naklonjenosti posušeni zeleni rastlini tudi opozarja na pasti njene zlorabe, a je gotovo še naprej velik zagovornik samozdravljenja v rekreativne namene, kar nenazadnje potrjuje tudi naslov plošče. 

Poleg travice se obregne še ob alkoholne zvarke, ob raznorazne praške in stranpoti, ki jih rišejo, a se obenem zaveda tudi pasti, ki jih v imenu zdravja nastavljajo korporacije, farmacevtske združbe in drugi globalni plejerji z dobrimi nameni. Tako pridemo do najbolj sočnih in po recenzentovem mnenju tudi hvalevrednih premikov v tekstovni podobi Toma Scotta. Če je na prejšnji plošči veliko vzrokov za lastne stiske pripisoval sebi in svojemu, velikokrat težavnemu odnosu in pristopu do življenja, zdaj veliko več vzrokov išče v ustroju družbe, v pohlepu, denimo v želji kapitala po ustvarjanju gentrifikacije, o idealih premožnih, predsodkov polnih mamic, obsedenih s prestižnimi vrtci ali o prijatelju z Bližnjega vzhoda, ki mu je nekdo razstrelil hišo. Vseskozi pa se Tom Scott z raznimi domiselnimi intermezzi in referencami drži svoje preverjene in zelo dostopne osebnosti, v kateri zavrača vse hvale, denar, prestiž – nagrade dajte Lorde, njega pa pustite, da pije pivo s svojimi frendi.

Če torej na ploščo Trees ob koncu pogledamo kot na celoto, lahko sklenemo, da je kljub večji dovzetnosti za spremembe, tako v inštrumentalnem kot tekstualnem smislu, in posledično dostopnejši celostni godbeni podobi vendarle nekoliko manj udarna od prvenca Avantdale Bowling Club. Ni nujno slabša, je zgolj bolj sproščena, bolj domiselna, verjetno manj zamorjena in – še dobro – kot odtis momenta v avtorjevem življenju – na boljšem mestu kot njena predhodnica.