Rush Hour, 2014

Naslov plošče, ki jo bomo poslušali v današnji Tolpi bumov, bo marsikoga najprej spomnil na legendarni Oplov kupe is sedemdesetih let, ki je bil z zdravo dozo ironije res navdih za naslov albuma enega od pomembnejših tvorcev amsterdamske elektronske scene zadnjih let. Navezava na avto je logična že ob pogledu na naslovnico albuma, ki pa je le detajl iz zanimivega in pomenljivega akrilnega platna nizozemskega slikarja Seegerja Baasa, ki prikazuje dva starejša para pri, kot kaže, zelo okornem plesu, med njima pa je na tla postavljen otroški modelček prej omenjenega opla. Steven Van Hulle, ki mu je slika z naslovom Dancing v zadnjem času zelo prirasla k srcu, se pod psevdonimom Awanto 3 predstavlja relativno malo časa. Pravzaprav je Opel Mantra njegov prvi album pod tem imenom, nikakor pa ne njegov prvi dolgometražni zvočni zapis, saj ga poznamo pod številnimi reinkarnacijami in sodelovanji. Eno od plodnejših je bilo Rednose Distrikt, pri katerem je najprej sodeloval s Kid Sublimom, nakar je na njegovo mesto vskočil Aardwarck, ki poseduje zelo podoben glasbeni humor in po pravilu eklektičen pristop do ustvarjanja vseh mogočih elektronskih muzik. Kombinacija obeh je pogosto na meji dobrega okusa in zajebancije, kar bo danes konkretno dokazoval komad Baila Con Paula, ki ga bomo poslušali zadnjega. 

Van Hulle je po seriji malih plošč albumski format zapopadel po selitvi iz Amsterdama na podeželje, kjer se je nenadoma soočil z ogromno prostega časa in priročnim MPC-jem, od katerega se ni mogel ločiti praktično celo zimo. Poleg tega je bil še poln vtisov daljšega bivanja na Baliju ter rednega konzumiranja jazza in latino muzike, kar zna biti bizarna, ampak učinkovita kombinacija, ki nizozemski srenji očitno zelo dobro paše, še posebej če si predstavljamo, da zraven sodijo še interpretacije house in basovskih muzik, pa hip-hopa, bootyja in seveda, kot se spodobi, techna. Pri tem velja opozoriti, da je Opel Mantra izšla pri založbi Rush Hour, ki je po svojem pedigreju predvsem techno založba, zato se ne gre čuditi, če boste čez celo ploščo dobili občutek techno dinamike, ki pa je vendarle malce razvodenena, pomešana z drugimi vplivi in predvsem zelo organska. Pri tem mislim predvsem na zelo mehak zvok, ki je seveda rezultat kreativnega pristopa in dejstva, da je »Awanto 3« svoje komade miksal izključno na analognih mešalnih mizah ter jih na koncu za mehkejši efekt še spustil preko magnetnega traku, kar je že preverjen trik elektronskih ustvarjalcev, ki se hočejo znebiti preveč digitalnega in trdega zvoka. Sicer pa se Van Hulle te »mehkejše« doktrine, skupaj s svojimi amsterdamskimi kolegi, drži že od začetka, tako da njihovi techno izdelki praviloma ne zvenijo technaški, ampak so takšni samo po strukturi in notranji logiki, po zvočnem karakterju pa so bližje sampladelični maniri lomljenih ritmov, gruvu svetovnih muzik in zaprašenosti kakšnega jazzovskega kluba.

Opel Mantra je zelo hvaležen in dinamičen album, s katerim dobesedno potujemo skozi Van Hullejeva občutja, vedno za vogalom preži nekaj ironije in glasbene komedije, ampak vedno v pravi meri, tako da ne pokvari dobrega in vendarle resnega vtisa plošče. Predvsem pa se komadi vrstijo v zelo sproščeni atmosferi, ki po eni strani odlično deluje za domače poslušanje, obenem pa so verjetno zelo funkcionalni tudi takrat, ko so uporabljeni »na poskok«.