Studio Barnhus, 2022

Švedska založba Studio Barnhus od leta 2010 v svet pošilja gibčno elektronsko glasbo, še posebej pa se je v spomin zapisala s plesno priročnim, a eklektičnim housom. Njeni ustanovitelji, Axel Boman, Kornél Kovács in Petter Nordkvist, so nekako skandinavsko prismuknjeni, rahle poosebitve razposajenosti in radovednosti Petra Pana, brez pretencioznih predstav o rušenju sistema. Občutijo čudaškost in počutijo se dobro, kot norveški kolegi s cosmic disco scene, balearika Španije in Ibize oziroma ustvarjalci in glasba, ki najbolje rastejo pod fraktalno fragmentiranimi sončnimi žarki.

Takšen producent je po dobrem desetletju še vedno Axel Boman, kar dokaže tudi na prvi solo izdaji v desetletju, dvojni plošči LUZ in Quest for fire, izdani pri Studiu Barnhus. Ustvarjalca na Radiu Študent v recenzentskem terminu še nismo gostili, kar je hkrati presenetljivo zaradi njegove prominentnosti na klubski sceni med letoma 2010 in 2013 ter takratnih izdajah pri Pampa Records in Barnhusu, vendar tudi razumljivo, saj gre zvočno za sredinskosučnega avtorja, čigar pustolovski izleti so kratki in nič kaj ironično ter konceptualno podkrepljeni kot npr. pri začetnikih lo-fi housa.

Boman je na dvojni plati pravzaprav konservativnejši v primerjavi z mlajšim samim seboj, še posebej glede na albumskega predhodnika, prvenec Family Vacation. Njegova še močnejša udomačitev v deep housu je bila, sodeč po diskografiji zadnjih 7 let, pričakovana in pravzaprav ne pogrešimo izrazitih nagibov k eksperimentalnosti, saj željo po njih bolje potešijo drugi, od Šveda pa želimo masivnost houserskih globin in njihovo morje čustvovanja.

Svetlo in temno, zunanje in notranje, LUZ in Quest for fire sta rezultat zadnjih 5 let dela, a nista koronsko obarvana, temveč sta izkaz producentovega zanimanja za tematiziranje nasprotujočega si spektra čustev. Če je LUZ izpopolnjena radost, ki jo je Axel mojstril več kot desetletje, s Quest for fire doseže le korak proti nelagodnosti in melanholičnosti in ne tudi pravega razmisleka o agresivni črnini ali zloveščnosti. Zdi se, da je na strani, o kateri manjkrat razmišlja, v zadregi, pogosto skladbe uravnoteži s prijetnejšimi elementi in nam ne pusti iz žalosti pasti v katarzo mrkosti. To lahko le občudujemo kot lobanjo žarečih oči na naslovnici albuma.

Ob trenutni komercialni prevladi tech housa se z nostalgijo obračamo nazaj v čas, ko so plesiščem kraljevali DJ Koze, Daphne, John Tejada in trojica Studia Barnhus. Čeprav Bomanova sveža magija morda ni tako brezčasna kot tista DJ Healerja, Omarja Sa in Shinichija Atobe, ima za razliko od mnogih drugih ustvarjalcev mikroskopski vpogled v radost in svilen dotik, potrebna za ustvarjanje čutečega housa. Zato bosta za vse milenijske houserje ustvarjalčevi novi plati že nostalgični, obudili bosta spomin na Purple Drank in Fantastic Piano, na pravšnjo mladost in svežino klubskih poletij v školjki.