Hyperdub, 2025

Z ayo oziroma ustvarjalko za tem aktualnim imenom se na Radiu Študent ukvarjamo že kar nekaj let, še iz časa, ko je ustvarjala pod imenom Loft in tudi nastopala v Ljubljani. Vse doslej je pred nami bolj ali manj frivolno in v tem za avanturističnega duha privlačno zlorabljala formate take in drugačne basovske, izrazito sodobne klubske elektronske skladnje. Njeno izhodišče v začetkih je bil svet tako imenovanih editov, torej predelovanja in čelnih pokanj ekstenzivno in hkrati intenzivno predelanih predobstoječih produkcij drugih avtorjev, med drugim tudi raznega hardcora in pop hitov s preloma tisočletja. Tipično, morda? Ampak ne zares … Iz tega izhodišča je v zadnjih petih letih svojo prakso predimenzionirala v svet, ki se mu rado reče sound design, editi so prestopili nejasne meje v samplan material, kompozicijske načine je razširila.

Že na predhodnem albumu im hole je za elektronsko glasbo značilne, izraziteje vertikalne skladenjske principe kvantiziranega rezanja, sekvenciranja in nizanja, skozi vsebinski fokus z vokali ter seveda besedili vsaj deloma skušala izvleči ven in osrediščiti v svet linearnejših struktur, pripovedi, zgodbe. Nova plošča zdaj to pelje še korak dlje, toda še vedno ne onkraj kakega absolutnega mejnika. Hexed! je izrazito pripovedna, vsebinsko konceptualno zastavljena v svoji osnovi, kompozicijsko preudarna in smiselno neheterogena, stilsko pa morda kar že historično pomenljivo ujeta med dve skrajnosti avtoričinih formativnih glasbenih vplivov – med na eni strani izlive plitkega uporništva, jeze, frustracije in predelovanja tako ali drugače identitetnih duševnih stisk s preloma tisočletja in prvega desetletja dvatisočih, torej med nu metal in screamo, in na drugi strani aphexovski in Autechre type intelligent dance music aka IDM.

Ploščo odpre kratek sample nezgrešljivih kitar ayinih iz mladosti dragih Slipknot, ki nas uvede na ritualistično – ovinkasto in po jasni dramaturgiji izpeljano ekskurzijo predelovanja travme. Konkretno izhodišče je avtoričin odločen korak v kontinuirani borbi proti odvisnosti od drog in alkohola. Ketamin, kokain in pijača, kot jasen del razbitega življenja v predaji neizprosnim imperativom nikoli zaključenega kroga nočnih klubov in afteric. Vendar je ta konkreten vsebinski motiv hkrati tudi samo krovna metafora za obsežnejšo identitetno stisko. Najprej v obupanem najstniškem iskanju skupnosti, vključitvi v konservativno kongregacijo protestantske, evangeličanske binkoštne cerkve v svojem lokalnem okolju v Angliji. Potem v iskanju spolne identitete ob vznikanju biseksualne preference, katere eksplikacije cerkev ni prenesla in jo je izločila. V nadaljevanju se je iskala skozi transidentitetno metamorfozo v queer boygirl skupnosti v Manchestru in tamkajšnji postklubski sceni okrog prizorišča White Hotel. 

Hexed! v naslovu in nato v celotnem pripovednem loku izpostavi mistično komponento, ki je druga plat tukajšnje frustracije in travme. Prekletstvo je tu povezano s pretresanjem zgodovine preganjanja oziroma bolj ali manj simboličnega/dobesednega sežiganja čarovnic, ki tu stoji kot metafora za pokoravanje lika močne ženske identitete v službi kapitalističnega družbenega sistema oziroma njegove rasti in povezanega za obstoj sistema nujnega vsiljevanja konceptov skupnosti, utemeljene okrog celice jedrne družine in plemenske organizacije družbenosti. Aya ob tem kot vir navdiha navaja radikalno zgodovinsko monografijo Kaliban in Čarovnica avtorice Silvie Federici, ki je pri nas v prevodu izšla pri založbi Sophia. Mi pa naj spet v pretres ponudimo pisanja radikalne sodobnice in sodobnika Terre Thaemlitz. Besedilna plat plošče je torej ključna.

Prav tako ključen pa je seveda glasbeni moment in vsaka tu dodana vrednost, ki morda upraviči visoka pričakovanja ob vseh ayinih novih projektih. Ta se izrazi v že naslovljeni dramaturgiji, ki glasbeno plat albuma pelje od agresivnih, metaliziranih, jeznih, razbitih, industrialnih, hardcorovskih in postpankoidnih obklubskih pesemskih rekonstrukcij v sredico albuma z naslovno skladbo. Komad hexed! kompozicijsko iskanje zapelje v najbolj linearno abstrahirane in v tem plodovite momente, ko se najprej v naslovni skladbi in nato proti zaključku v The Petard is my Hoister znajdemo celo bližje sodobni kompoziciji, prizemljenim dromljanjem in prav nič eteričnemu eksperimentu, še vedno obkroženem z neizprosnim divjanjem, kričanjem, krutostjo in trpljenjem neizgonljivih vmesij.

Aya se na plošči hexed! tako znajde tik pred mejo absolutnega ustvarjalnega preboja, kakršnega sta pred njo že demonstirirali Arca in Sophie. Implikacije identitetne protisorodnosti tukaj na stran, v glavnem osišču se nahaja pesemska oblika, neke vrste sublimacija liričnosti, v izrazito sodobnem precepu med kvantiziranim svetom protoklubske elektronske glasbe in tiste neke druge, ki jo vsi na teh mestih iščemo. Ta je lahko karkoli in je lahko nič. Bolj ali manj stabilno duševno stanje, ki šele prihaja ali pa ga sploh ne bo, je tu zdaj ključ. Nova plošča torej lahko doseže in preseže pričakovanja, zagotovo pa na način, ki še draži vmesja in zato potencialno razdvoji. Hexed! je pač prekleta, ključno bo šele nadaljevanje.