Predstavljamo EP-ja dveh perečih ustvarjalk elektronske glasbe, Ayo s kratkometražcem Lip Flip in Shygirl z novim klubskim izdelkom Club Shy.

aya: Lip Flip (samozaložba, 2024) + Shygirl: Club Shy (Because Music, 2024)

Transformativna narava glasbe je eden osrednjih ciljev, po katerih skušajo posegati vse ustvarjalke in ustvarjalci in ki ga pričakujejo vse poslušalke in poslušalci. Fenomenologija glasbe je, da se posameznikov čas v trenutkih poslušanja združuje s časom poslušanega. Čas, ki ga oseba doživlja, je raztegnjen, skrčen, poudarjen ali nepoudarjen po taktih, notah in zvokih, ki jih glasba v toku podaja. V združitvi obeh časovnih ravni, poslušalca in glasbe, subjekta in objekta, prihaja do transformacij znotraj subjekta, poslušalke. Drugače rečeno, ko stopimo v stik z glasbo, smo v nekem stanju, ko s tem prenehamo, smo v drugem stanju, torej nas je glasba popeljala od ene mentalne točke do druge. Transformativnost se primarno osredini okrog enega komada ali pesmi, pri denimo DJ-setih, live setih ali koncertih pa se najde tudi na makro nivoju dramaturgije in kontinuitete nastopa. Toda dotične recenzije ne posvečamo nastopu v živo ali na tak način posnetemu albumu. Posvečamo jo transformativni kvaliteti glasbe, ki pri obeh izdelkih izstopa kot skupna in najpomembnejša točka.

Protagonistki prihajata iz dveh povsem različnih koncev sodobne elektronske scene. Na eni strani je povsem dekonstruirana glasba elektronske producentke aye, ki zasleduje podtalno narativo kopánja po slojih človeške notranjosti in povnanjanja neprijetnih čustev in občutkov, kar izstopa zlasti v katarzičnih predelavah s surovim izkustvom zvoka na živih nastopih. Na drugi strani ringa se v vsej svoji fantastičnosti blešči vokalistka Shygirl, ki v glasbi išče univerzalno, tisto pop senzibiliteto za množice. Z glasbo poskuša pričarati pozitiven občutek bodisi samozavesti bodisi sprejemanja. Glasba obeh izvira iz negative in prerašča v pozitivo skozi dejanje uglasbitve oziroma izražanja, le da pri Shygirl negativnost izvira iz neizpolnjene ljubezni, pri ayi pa se zdi, da izvira iz neke globlje travme, splošnega pesimizma ali pa afinitete do neprijetnejših tem. Trenutek konca transformacij je pri vokalistki upajoč in cilja na zabavo, medtem ko pri producentki vzbuja sprijaznjenost, regresijo in občutek kljubovalne moči znotraj poslušalca.

Lip Flip je ayin prvi EP, ki je nasledil slabi dve leti in pol star prvenec im hole, izdan pod okriljem založbe Hyperdub. Od njegovega izida je aya postala stalno ime širše evropske elektronske scene in nastopila na festivalih, kot so Unsound, C2C, Atonal in CTM, leta 2022 pa se je tudi ustavila na ljubljanskem Indigu. Izdelek je tokrat izdala v samozaložbi, na njem pa gosti dvojico sorojakov, producenta Lofta in raperja Ecka Bazza. Zvočno EP zopet vključi enako mero dekonstruirane klubske glasbe footworka, grima in techna, iz česar aya napravi koherentno zmes zvočnih idej. Komadi zvenijo kot izčiščeni eksperimenti, delujejo pa kot naštudirane kompozicije z glavo, sredino in repom. V primerjavi z dolgometražno izdajo Lip Flip deluje kot zelo kondenziran izdelek, saj je v 19 minutah stisnjeno veliko dogajanja in veliko energije, ki poslušalcu že po prvem beatovsko razgibanem komadu z Eckom Bazzom stopi v telo in glavo. Izdaja ni ne odstop ne potrditev glasbene poti, začrtane z njenim prvencem, ampak njen razvoj, ki obeta veliko dobrega na prihodnjih izdajah.

Izdelek Club Shy je drugi EP vokalistke Shygirl, izdan po prvencu Nymph. Na novem izdelku ustvarjalka sodeluje z mnogimi producenti. Vsak štikeljc producira nekdo drug, tako se na albumu dolžine petnajstih minut zvrstijo Empress Of, Kingdom, Lolo Zouaï, Boys Noize, CG Lewis in Cosha, kar prispeva k razgibanosti in visoki energičnosti muzike. Zvočno slišimo precej manjšo afiniteto do eksperimentiranja v produkciji. Komadi namreč večinoma ostajajo v polju beatov 4 x 4 z novejšim klubskim zvočnim oblikovanjem, ki izvira iz footworka, juka in grima ter se navdihuje pri popularni glasbi zgodnjih dvatisočih. Kljub številčnosti producentskih rok, vključenih na projektu, je treba priznati, da je stilsko in zvočno poenotenje kratkometražca izvrstno. Zelo jasno in konkretno je določena pot, po kateri so šli producenti in Shygirl. Na EP-ju se vokalistka profilira kot klubska ustvarjalka, ni prostora za balade in počasnejše ritme. Komadi so v inštrumentalih vedno plesni in zabavni, medtem ko Shygirl temu parira z besedili o ljubezenskih razočaranjih ali erotičnih situacijah. Vsak komad nas pusti v večjem zadovoljstvu in evforiji.

Med izdajama vlada kontrast v splošnem vzdušju, ki bi ga lahko pripisali bodisi namenu ustvarjalk bodisi njunim osebnim estetskim preferencam. Kljub temu se razlike med njima lahko zdijo površinske, če se vrnemo na odliko obeh izdaj in nasploh izstopajoče glasbe, k transformativnosti. Pri obeh se z vsakim komadom transgresivno menjajo duševna stanja poslušalcev. Glasba ni statična, ker uspešno prenaša občutke, ki sta jih ustvarjalki želeli poustvariti v svojih sledilcih. Četudi želi ena predelovati čustva in se z njimi soočiti, druga pa cilja na eskapizem, se obe srečata na sredini prehodov in transformacij.