Backengrillen: Backengrillen
Svart Records, 2026
Že pred zaključnimi koncerti švedske zasedbe Refused se je govorilo o novem albumu treh članov te vplivne hardcore zasedbe, ki so pod imenom Backengrillen že obratovali in poredko tudi koncertirali. Vokalist Dennis Lyxzén, basist Magnus Flagge in bobnar David Sandström so se spečali z bivšim someščanom in pihalcem Matsom Gustafssonom. S pravkar podanimi informacijami je težko uganiti smer in si zamisliti pričakovanja. Iz zaledja v panku, hardkoru, nojzu in free jazzu se gre lahko marsikam. Obrise potencialnih skupnih točk sicer lahko najdemo v glasbi omenjenih hardkorovcev, še najbolj s štrlečim in žanrsko premetanim albumom The Shape of Punk to Come iz leta 1998 in kakem od neštetih Gustafssonovih projektov, pa vendarle bo istoimenski debi Backengrillen stopal po čisto drugačnih poteh, ki si jih boste sprva zamislili. Glede na njihovo spremno besedilo gre za »anti-fascist, anti-racist, free form death jazz«.
Album Backengrillen, ki je poklonjen v spomin švedskemu jazzovskemu glasbeniku Larsu Lystedtu, je bil dokončan praktično v treh dneh. Najava koncerta je vključene prisilila v predhodno pošiljanje rifov na daljavo, potem pa so se na večer pred potrjenim koncertom usedli in ohlapno začrtali oporne točke. Med njimi je večina tako ali drugače pripadala improvizaciji. Naslednji dan po odigranem koncertu je bend takoj okupiral prijateljev studio, takratni zajem pa je danes pred nami. Na prvi posluh opazimo, da Backengrillen nosijo pankersko držo, doomersko ogrodje in freejazzovski zven. K ekstremni kitarski glasbi jih vleče moč samega zvoka, koordiniranje distorzije, debelejših, glasnih rifov, ne pa sama strukturiranost. Rif je glavni, mogoče tudi edini gradnik, h kateremu se Backengrillen vračajo, a ga najprej po dolgem in počez izžamejo in razkrojijo vedno z novimi prijemi. Glasbeno okolje albuma je podrejeno grabežljivi atmosferi, zgoščevanju tesnobnosti, z veliko prezračevanja med vključenimi, medsebojnimi nihanji v zvočenju, tako značajsko kot tudi frekvenčno.
V slabih petdesetih minutah in petih komadih, od katerih se štirje od petih gibljejo okoli desetih minut, se med prvimi nekaj posluhi albuma zna zgoditi, da se vam bo album Backengrillen kot celota zdel preveč odtujen in nepovezan, toda naj vas njihova nagonska prvinskost ne zmede. Takoj je jasno, da se lotevajo zvočnega raziskovanja z vsemi kvalitetami in pripomočki. Vešča godba se sprva skriva za poenostavljenimi, repetitivnimi linijami in sempli, improvizirani deli pa z raznovrstnimi efekturami, elektronskimi manipulacijami in vokalnimi razcepljenji kratijo pažnjo na bobnarskih topotih, basovskih kopanjih, saksofonskih pa flavtovskih prepihih in – recimo jim – taktnih glasovih. Ko se decibelna višina poklopi z udarnimi pogubnimi motivi, ki jih kvartet deli, kmalu padejo v težko kategorijo glasbe, ki najbolje deluje z luknjanjem okvirov. Navajanje vzporednic, ki vas bodo nehote spomnile na raznorazna godbena pustolovstva med poslušanjem albuma, je preveč. Že naslovi komadov nakazujejo določeno naklonjenost zgodovinskim glasbenim zapisom. Uvodna A Hate Inferior je odgovor na Coltrainov album A Love Supreme, najbolj neposreden, surov pankerski komad Repeater II pa na skladbo Repeater benda Fugazi. Dennisovo kričanje, sopenje, hiperventiliranje in kašljanje nosi obsedenega duha Captaina Beefharta, Jamesa Chancea, Arringtona de Dionysa in podobnih instinktivnih vokalistov, medtem ko bo inštrumentariat vedno znova neobremenjeno bližal prvake ekstremne metalske glasbe in free jazza.
Bend se medsebojno čuti, kemija je prisotna, vendar njihov namen ni bil nikoli organizirano graditi, pravijo, pač pa v prvi vrsti medsebojno ustvarjati, da pridejo do samega izvora. In ja, druga plošča je že v pripravi. Feni Refused najverjetneje vihajo nosove, tisti nevedni, glasbeno domišljavi in brez pričakovanj pa so v svoji kolekciji dobili novega aduta.
Dodaj komentar
Komentiraj