Exploding In Sound, 2020

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo drugemu albumu bostonskega mojstra ciničnih introspektivnih verzov, plošči Seana Sprecherja, ki ustvarja pod imenom Bad History Month. Album Old Blues je pretekli petek izšel pri bostonski založbi Exploding in Sound, ki je valove RŠ v zadnjih letih prinesla izvajalce, kot so Pile, Big Ups, Kal Marks in Yazan. V katalogu založbe, ki večinoma temelji na distorziranih kitarah iz krogov post-hardcora, predstavlja Bad History Month bolj subtilno stran kovanca, ki zvočno na trenutke spominja na mirnejše skladbe zasedbe Slint. Sprecher je pod imenom Bad History Month začel ustvarjati šele pred nekaj leti po razpadu njegovega dua Fat History Month, v katerem ga je za bobni spremljal prijatelj in tesni sodelavec Mark Fede. Fede namreč tudi pri snemanju novih albumov še vedno sodeluje pri tehničnem delu, ki ga je med drugim opravljal tudi za njune someščane in naše dobre znance Guerilla Toss.

Na hitro opišimo, kako na dosedanjih dveh albumih zveni Bad History Month: gre za precej stalno zalogo zvenov, ki jo tvorijo redkobesedni bobni, nižje uglašena bas kitara, vokal ter par akustične in električne kitare. Med slednjima prednjači akustična, distorzirana električna kitara pa največkrat nastopi v vlogi barvanja zvoka in v miksu večinoma ostaja v ozadju. Zvočni pejsaž skozi oba do sedaj izdana albuma ostaja bolj ali manj enak in uspešno narekuje melanholično razpoloženje. Na to podlago Sprecher v nekakšni mešanici vokalnih slogov Mika Kinselle iz American Football in Marka Kozeleka (Sun Kil Moon) razgrinja svoj največji adut – besedila. Oba albuma sta prežeta z izrazito eksistencialnimi vprašanji, ki se jih Bad History Month loteva na predvsem ciničen in resigniran način, ki pa ga hkrati prevevata optimizem in dobršna mera humorja. Oba albuma tako lahko – ali pa morda moramo – poslušati kot neke vrste eksistencialna romana. Naj zato na tem mestu najprej priporočimo Sprecherjev prvenec izpred dveh let z naslovom Dead And Loving It in se v nadaljevanju recenzije posvetimo novi izdaji, albumu z naslovom Old Blues.

Čeprav na to morda namigujejo naslovi njegovih dosedajšnjih albumov, Sean Sprecher ni ne mrtev ne star. V večini pesmi na albumu Old Blues se ukvarja z vprašanji staranja in soočanja z različnimi verzijami sebe skozi čas, reflektira otroške travme ter se znova in znova uči, kako živeti sam s sabo. »The bath water is draining, but the baby can't tell.« V sedmih pesmih, med katerimi po dolžini močno izstopata uvodna Waste Not ter sklepna Want Not, Sprecher odkrito naslavlja, se sooča in si porogljivo odgovarja na globoko intimna vprašanja, ki si jih ljudje pogosto ne upamo zastaviti; morebiti prav zaradi odgovorov, ki bi nas v želji in potrebi po absolutni veri v same sebe bržkone zalotili nepripravljene.

»I don't hold my grudges,

my grudges hold me,

with the comfort of a mother's arms,

in the certainty of self-righteous,

oppositional identity.«

Kdo prevlada v boju med zmago in empatijo? Se lahkoživost obrestuje? Kako blizu je preblizu? Poslušalec naj, v kolikor mu trenutek to dopušča, tokrat obravnavani plošči nameni polno pozornost in ji pusti, da mu pove svojo zgodbo, ki je hkrati nemara tudi njegova. Ali pa je ravno obratno.