ŠOP Records, 2019

Če vas lanski Klubski maraton, predhodni trije dolgometražci ali vseh trideset RŠ-evih radijskih prispevkov, v katerih smo že obravnavali duo balans, še niso prepričali o kakovosti tega domačega benda, bomo v tem recenzentskem terminu še enkrat poskusili izpostaviti vse aktualno relevantne, dobre in slabe plati dua balans. Glavni razlog za to je seveda njun novi album, ki je izšel prav nedavno. Plošča a vam je jasno sledi lanskemu dolgometražcu kva je s tabo, a vmes se je zgodilo tudi še kaj drugega. Poleg že omenjene turneje Klubskega maratona, katere del sta bila lani balans, sta letos izdala tudi že kratek EP lepo izstopajočih zvočnih dogodivščin. In tu je seveda še odlična skladba k da ni nč, ki jo je bend prispeval za letošnjo kompilacijo založbe ŠOP Records Sounds From Slovenian Bedrooms II. Duo balans s temi koraki postavlja trudoljubne standarde v maniri odlik pravih neumornih ŠOP artistov. Standarde, ki jih v domačem prostoru pogosto srečamo le v primerih projektov s komercialnimi aspiracijami, vsekakor pa ne v primerih podpodnih bendov. No, seveda vsaka trditev predpostavlja izjeme, a zares važno je zgolj, da gre v primeru dua balans za eno od teh lepih izjem.

Kristin Čona in Andrej Pervanje sta pripravila še en izdelek, ki uspešno upodablja njuno izrazito živo energijo, zanimive ujete zvočne vzorce ter vse besedilne in instrumentalne improvizacije, kakršnih smo vajeni iz njunega preteklega ustvarjanja. Vseeno pa je balans zakorakal tudi naprej in v svoj zvok na novi plošči vnesel svežino. Takšna osvežena zvočna slika je verjetno bendov najjači joker na tej plati, odrazi se namreč tako v posodobljenih ritmičnih podlagah in aranžmajih kot tudi v novorazvitem duovem besedilnem izrazu. Osvežitev, ki je bržkone terjala veliko truda in se je zgodila v kratkem obdobju le enega leta od zadnjega dolgometražca. In ko govorimo o novi plošči, seveda ne moremo niti mimo Alessandra di Giampietra, ki je tudi tokrat oblikoval vizualno podobo in je nasploh kot neuradni tretji član v zadnjih letih skrbel tudi za celotno vizualno podobo benda, tudi v živo.

Na novem albumu se balans še močneje osredotoča na spontani zvočni minimalizem, večino časa utemeljen na linijah bas kitare in ritmičnih vzorcih. Redkeje slišimo kitaro ali kak drug instrumentalni segment; tako pa je popolnoma izpostavljen bendov iskren in popolnoma odkrit besedilni izraz. Bend poje jasno, ne skriva se za efekti. V tej skoraj povsem goli obliki njun talent sije najmočneje. balans veličata slengovski žargon, zavedata se, da jima angleške jezikovne prilagoditve ne bodo prinesle dodatnega reacha, in vesta, da so prav lokalne godbe tiste najbolj relevantne za tukajšnje okolje. Njuna surovost in izpovedane frustracije nas spominjajo na najmočnejše trenutke yugo punk in novovalovskega gibanja. Jasna in ranljiva besedila izstopijo kot glavni steber te glasbe, na način, kakršnega smo pri nas verjetno najbolj vajeni od domačih kantavtorskih projektov.

Morda najbolj jasno do sedaj se vzpostavi tudi ločnica med besedilnima izrazoma Čone in Pervanjeta. Čona svoje besede izbira skrbneje, poje predvsem o krhkih medčloveških odnosih, vsak drugi njen verz pa je zelo himničen, precej catchy, še posebej zaradi njenega tako distinktivnega, krasnega vokala. Pervanje na drugi strani več pripoveduje, je bolj izpoveden, jezen, včasih eksistencialno obupan, z vso iskrenostjo, kakršno redkokdo med nami kdaj izrazi, kaj šele takole odpoje. Pervanje poje o samoti, o zajebanih dogodkih v družini, o propali ljubezni, podobno kot je svoj čas tako osebno, jasno in boleče pesmaril Esad Babačić. To je prava emocionalna punk poezija, ki jo balans, kot jo je Esad, izražata brez odvečnih zadržkov ali pomislekov.

balans se na plošči a vam je jasno odpreta kot le redkokateri domači umetnik. Bend še vedno noče zveneti profi in se ne sekira, če bo za kakega poslušalca ta petdesetminutni izdelek predolg, če se bo ponavljal ali če bo mučen za poslušanje. Njun bendovski songwriterski nagon je še vedno močan in oba avtorja, tako Čona kot Pervanje, imata še vedno veliko povedati. Prav je tako. Še vedno se ne ozirata na količino odigranih tonov ali točnost instrumentalne izvedbe. Važna je energija, važen je izraz, važen je nastop in važno je sporočilo. Vse to, kar se nedvoumno izrazi ob njunih nastopih v živo, sta vtisnila tudi na novo ploščo. Morda vam ne bodo povšeči njun odnos, njuna drznost, njun pogum ali odkritost. A to je pristop, ki si tudi z novo ploščo zasluži vsaj pošten respect s strani vseh vas zainteresirancev na sceni, četudi je balans svoje prvaške značilnosti demonstriral že v preteklosti.

In če vas bo današnja Tolpa bumov prvič ali spet prepričala v kvalitete benda balans, ju lahko kmalu ujamete tudi v živo, namreč že 6. junija v klubu Channel Zero, ko bosta predstavila prav to novo ploščo.