ŠOP Records, 2018

 

balans je ime, ki se že vse od lanskega februarja, ko je izšel prvenec bunkerpop, počasi in konsistentno pojavlja na ustih domačih ljubiteljev lo-fi naredi sam zasanjane psihedelije. Navkljubi temu, da sta v bendu dva, Kristina in Andrej, pa je pomembno izpostaviti, da balans ni duo. balans je samo balans. In nocoj poslušamo  njuno že drugo ploščo, ki je enako kot prvenec bunkerpop izšla pri domači podpodni založbi ŠOP records.

Bend je sicer nase resneje opozoril z lanskim bunkerpopom, a vseeno velja omeniti, da je na njunem Bandcampu mogoče najti izdaje, ki datirajo vse tja v leto 2014, ko se pojavi prvi single z naslovom koža. Nato se v letu 2015 in 2016 pojavita dve plošči. praske na parketu ter LPT. Lahko bi rekli, da ti skupaj s ploščo bunkerpop tvorijo neke vrste pletenico, nekatere pesmi se namreč pojavijo v več verzijah na več posameznih od omenjenih treh izdaj. Zdi pa se tudi, da je to zgodnje obdobje ustvarjanja nato z bunkerpopom doseglo vrhunec oziroma moment prelomne narave, saj sta s to ploščo postala vidnejša kot akterja na domači sceni, začeli pa so padati tudi živi nastopi. In samo to, na letošnjem festivalu Tresk ste si na štantu ŠOP Records lahko prisvojili  Top Šop najjačo plato igralnih kart, znotraj katere sta balans v kategoriji popularnost najmočnejša karta, kar pomeni, da sta bila tudi podpisana pod najpopularnejšo izdajo sicer hiperproduktivne založbe, v katalogu katere domujejo tudi velika imena slovenskega podpodja, kot sta Jozo Elektronik ali Bushkapyetta.

V smislu glasbene kariere so zvezde torej na strani balansa. In če je bunkerpop stal na koncu začetnega obdobja njunega delovanja, potem je plošča kva je s tabo … drugi del še kr zanimivega filma, ki je požel dovolj uspeha, da je doživel nadaljevanje. Le da je znotraj filmske industrije skoraj po pravilu drugi del slabši od prvega, pri nadaljevalni plošči balans pa temu ni tako. Kvečjemu nasprotno. Opaziti je razvoj zvočne estetike. Ta postane bolj oprijemljiva, inštrumenti še vedno potopljeni v efekte, a so ti dozirani z več premisleka. Vokali postanejo pogumnejši in kjer je to potrebno, bolj razločni. Melodije so še vedno preproste, a na subtilni ravni postajajo kompleksnejše. Ravno toliko, da se ne naveličamo repeticije. Le-ta je sicer zanimiva po formi, a lahko hitro postane dolgočasna. Takrat je naloga ustvarjalca, da to prepozna in nato vse skupaj začini z elementi, ki ponavljanje bodisi razbijejo ali ga do neke mere zakamuflirajo. Dober, skoraj šolski primer tega je skladba čas trajanja. Slednjo vodi ritmični vzorec, ki se v osmih minutah, kolikor je čas trajanja pesmi, ne spremeni. Spreminjajo se le detajli, ki ritem obdajajo. In pesem postane eden izmed vrhuncev plošče.

Za razliko od prejšnjega materiala se na plošči kva je s tabo … pred mikrofon odločno postavita oba člana benda. Tako v pesmi miren človek v ospredje stopi Andrej, ki zase pravi, da je miren človek, pa ga vseeno marskej ujezi. Medtem pa Kristina s pesmijo je reku žanje tudi mednarodni uspeh. Tudi kakšna družbenokritična se prikrade v besedila, kot denimo v pesmi vse dano, v kateri izvemo oziroma smo opomnjeni na dejstvo, da je vse dano tudi nadzorovano. Ne umanjka pa niti kak inštrumentalen komad.

Torej, če  za konec strnemo misli in občutke ob plošči kva je s tabo …, lahko torej zaključimo, da je plošča kljub lo-fi DIY estetiki vsekakor vredna in vzdrži večkratno poslušanje, saj ponuja dovolj razgibano narativo, ki naša ušesa  ohrani vseskozi animirana.