KAPA Records, 2020

Večno bele, v esenci absurdne in strumno samosvoje bunkerpopovske godbene sile, znane kot balans, že nekaj časa ni več treba posebej predstavljati, še posebej na neugnanih valovih frekvence 89,3 Mhz. Gre za bend, ki je vedno imel in, kot kaže, vedno bo imel za povedati kaj zanimivega, predvsem pa odkritosrčnega. Kljub principu muziciranja s strogo minimalistističnim podnožjem ter boemskim pesmopisemskim smislom izrazje benda namreč ostaja izrazito ekspresivno in brezkompromisno iskreno.

Z lanskim albumom a vam je jasno je bilo očitno, da balans ustvarja vedno bolj temeljito in premišljeno. Ob občutni svežini pri samih kompozicijah pa gre tokrat zaznati, da tudi umetniška identiteta benda postaja kristalno čista. V momentih, ko pri rezbarjenju kipa ustvarjalne biti mnogim zasedbam zmanjka preciznosti, se zdi, da balans rezlja vedno bolj izklesano podobo.

Seveda pa glasba s tako - če si upamo reči - drzno ustvarjalno držo prinese številne dileme. Kjer bi nekateri trdili, da visoka stopnja repeticije in godbenega minimalizma v kombinaciji s precej ostro naravo produkcije glasbo dvojca Pervanje-Čona napravi suhoparno, bi se drugi zavzemali za povsem nasprotno stališče in zatrjevali, da z duhom hrapavega lo-fi produkcijskega pristopa in DIY-etosa priveje neponovljiv čar, ki zvočnost robustnih kompozicijskih kolažev premaže z občutji slušnega udobja in, recimo temu, punkerske avtentičnosti.

Pričakovanja pred novo ploščo so bila številna in tako rekoč raztresena povsod. Težko si je bilo predstavljati, kam točno bo balans ustrelil ter s čim in na kakšen način bo streljal. Z objavo prvega singla uganka se je razčistilo marsikaj. Nepogrešljiva simbioza basovske igre in robatih vokalov, tokrat pod organskim ritmičnim poveljem Jana Kmeta, je bila produkcijsko spolirana, v zvenu pa slečena do potankosti. Tudi naslovnica z Andrejevim intimnim motrenjem je kazala na to, da gre tokrat za nekaj posebnega, da bo glasbena govorica na novem albumu morda še bolj odkrita in samozavestna, ter da bo s tem še v večji meri pokazala, kako hrabro in suvereno odločen je balans v svojem zvenu oziroma godbenem stilu nasploh.

Ko je prispel nov album, naslovljen sam pravm, je kmalu postalo jasno, da so bile morebitne predpostavke o zrelostnem napredku benda upravičene. Struktura komadov, ki je tokrat temeljito spolirana, je po večini zgrajena na ritmu. Z uglajenimi elektronski vložki, ki izstopajo v komadu koprive, in tesno zvenečim živim bobnanjem pri komadih uganka in sam naprej, balans dobi čisto novo zvočno dimenzijo. Kljub temu da gre že za bendov šesti album, se zdi, da projekt prodira v čisto nov svet.

Andrejevi strupeno vodljivi basovski rifi večkrat stopijo v ospredje in so v čistejšem miksu še toliko bolj nepozabni. Odličen primer je komad kar ne poznam, kjer bas linija odločno zareže skozi razmetano ritmično podlago in ostane gruverska gonilna sila skozi celotno skladbo. Zaradi minimalističnega pristopa in zgolj grobega fokusa na melodijo bi lahko rekli, da glasba benda včasih zveni brezbarvno ali največ črno-belo, in v tem trenutku v debato pride pesem prišla je sama. Ta je namreč osvežujoč vrč tople barve in močan moment intimnosti na plošči. Ko govorimo o močnih momentih, je treba omeniti tudi besedila na albumu, ki so enostavne in spontane narave, a vselej učinkujejo s prodornim, kdaj celo himničnnim učinkom.

Lahko smo prepričani, da od balans še zdaleč nismo slišali čisto vsega. Z albumom sam pravm se je za zasedbo ustvarila čisto nova zvočna dimenzija, nešteto novih možnosti za nadaljnje ustvarjanje. Skratka, zdi se, da gre za zelo pomemben in prelomen del bendove diskografije. Po takšnem izdelku si je sicer težko predstavljati, kaj sledi, a kot kaže, se je balans komaj dobro ogrel.