No Format! 2015

Sodelovanja afriških z neafriškimi glasbeniki niso nič novega, saj tovrstne projekte poznamo že vrsto let. Tukaj ne mislimo toliko na bližnjo zgodovino, ko se je z vznikom pojma »world music« konec 80. let prejšnjega stoletja takšna praksa razpasla v svetu tradicionalnih godb. Ne, merimo še bolj v preteklost, par desetletij pred tem, ko so se vodilni jazzerji pajdašili z afriškimi glasbeniki, ki so v jazzovsko glasbo prinašali tako nove harmonske kot ritmične obrazce.

Tovrstna sodelovanja znotraj jazza tukaj omenjamo zato, ker se album Musique de Nuit, ki ga podpisujeta Ballaké Sissoko s koro in Vincent Segal s čelom, s pretanjenim zlitjem dveh tradicij, evropske klasičnoglasbene in afriške tradicionalne, spretno izmika pastem, v katere se dostikrat ujame večina novodobnih etno glasbenikov, in s svojo občuteno glasbeniško interakcijo bolj spominja na žlahtna dela iz zgodovine jazza. Da ne bo pomote, v glasbi Sissokoja in Segala ni slišati jazzovskih obrazcev, je pa še kako prisotna improvizacija, pač v smislu skupnega muziciranja in iskanja prave forme za posamične glasbene ideje.

Album Musique de Nuit je njun drugi skupni izdelek po prvencu Chamber Music. Malijski korist Sissoko je v domovini zelo cenjen griot, ki ima za pasom številna odmevna sodelovanja. Omenimo tukaj le igranje z ameriškim bluesmanom Tajem Mahalom ter skupni album New Ancient Strings s tovarišem po glasbilu, Toumanijem Diabatéjem. Segal je bil po drugi strani kot član francoskega nacionalnega orkestra enako del klasičnoglasbene kot tudi novejše pop in etno scene, saj je sodeloval z zelo znanimi imeni, kot so Cesaria Evora, Carlinhos Brown in Mayra Andrade, če omenimo le tiste, ki smo jih gostili na domačih odrih.

Prvenec Chamber Music iz leta 2009, ki je v ZDA izšel dve leti kasneje kot v Evropi, je postavil temelje za nadaljnje sodelovanje, pa četudi še tako krhke. Pravimo krhke, pa ne zaradi same fizične narave obeh glasbil, ampak zato, ker sta oba glasbenika zavezana ohlapnosti forme in se v dobri meri vdajata improvizaciji, veščini, enako značilni za staro dobro klasiko, jazz in tradicionalno glasbo. Snemanje drugega albuma je bilo precej drugačno kot snemanje prvenca. Če sta prvi album posnela v studiu Salifa Keite v Bamaku, kjer so se jima pri nekaterih skladbah pridružili štirje afriški gosti, sta novo ploščo posnela na dveh druženjih v Bamaku. Enkrat sta zaigrala kar na strehi Sissokojeve hiše, drugič pa sta se podala v studio, gost pa je tokrat bil le pevec Babani Kone, ki zapoje v eni pesmi.

Odločitev, da bosta Sissoko in Segal tokrat bolj kot ne snemala sama, je v skladu z željo, da posnameta intimnejši album z glasbo, kakršno igrajo glasbeniki, ko se sproščeno prepustijo jam sessionu. Zato sta tudi v studiu posnetem gradivu pustila, da zadiha s čim manj produkcijskimi dodatki in kajpak tako kot na prvencu - brez kakršnih koli nasnemavanj. Segal pravi, da sta se skušala približati sproščenemu občutju terenskih posnetkov, da sta želela ujeti en trenutek njunega življenja. Ker sta snemala ponoči in temu primerno naslovila album, je večina skladb umirjenih, kar pa ne pomeni, da v njih ne brbota od domiselnih invencij.

Glasbenika sta se izognila temu, da bi bil eden od njiju le v vlogi spremljevalnega glasbenika. Obe glasbili sta tako ves čas v ospredju in kljub melanholičnim barvam marsikaterega komada zelo dejavni v pretanjenem prepletanju in iskanju skupnega zvoka. Ne trudita se izkazovati s svojo virtuoznostjo, čeprav to nobenemu ne bi predstavljalo težave. Njun pristop je marsikdaj minimalističen, asketski in tudi ko je zvočno razkošen, je v glasbi čutiti namerno zadržanost. Semtertja nekatere skladbe vendarle zazvenijo bolj kot skice in ne kot scela izdelane skladbe, a tudi taka nedokončanost po svoje prispeva k občutku sproščenosti in neobremenjenosti.

Segal marsikdaj na čelo zaigra nekovencionalno in iz njega izvabi drugačen zvok, Sissoko pa s čutečim prebiranjem strun kore spretno plete več vzorcev hkrati. Iz glasbe veje občutek medsebojnega razumevanja in spoštovanja do glasbila, tradicij in glasbe same. Plošča Musique de nuit je morda le za odtenek manj vznemirljiva kot prvenec Chamber Music, kar je po svoje tudi razumljivo, saj so ta album v marsičem odlikovali presežki, a kljub temu ponuja drugo sodelovanje Sissoka in Segala obilo glasbenih užitkov v pronicanju skozi trdno speto, a spet zračno mrežo sugestivnih zvokovnih srečanj in premišljenih razhajanj.