Tapu, 2015

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali najnovejšo izdajo rotterdamskega noise dvojca, ki ga sestavljata Michel Banabila in Rutger Zuydervelt. Album je njun tretji po vrsti in predstavlja nekolikšen odklon od prej začrtanih poti obeh glasbenikov. Medtem ko sta še na prejšnjem albumu predstavljala toplejše, bolj sončne odtenke njunega semplanja, se tukaj lotevata mračnejših, na trenutke otožnih vsebin. Podobno kot prejšnji tudi ta album med poslušanjem potuje, plava in večinoma pusti poslušalcu, da si brez konkretnejših namigov sam ustvari svet, ki ga zvok opisuje. Gre torej za že preverjeno formulo, postavljeno v nekoliko drugačen kontekst distopičnega okolja in z dovolj fokusa glasbenikov, da med poslušanjem ne zmanjka dražljajev, ki poslušalca spremljajo od harmoničnih pasaž do absurdnih krčev.

V prvi od treh skladb, Animal, pride takoj do izraza njun entuziazem za grajenje različnih slojev med seboj kontrastnih zvokov. Kratek sempl električnega basa na začetku daje za trenutek občutek znanega oziroma vsaj približno domačega, a to se hitro razblini med brbotajočim nasičevanjem, ki se v naslednjem trenutku preobleče v pulzirajočo divjino. A tudi ko se zdi, da vemo, kako bi se rada skladba predstavila, ta zavije v drugo smer. Ta nepredvidljiva dinamika je nekaj, kar pride do izraza po prvih nekaj minutah poslušanja in se dogaja skozi celoten album. Ne igrata se samo z različnimi sempli, temveč tudi z njihovo obdelavo. Tako se iz dromljajoče divjine s poudarjenimi tranzienti preselimo v bolj statičen drone, ki ga, še preden se čas preveč raztegne, nazaj obarvajo prejšnji puščobni kontrapunktni sempli violin. Vendar skladba ne doživi klimaktičnega zaključka in se proti koncu razpusti.

Druga skladba je manj razburkana in bolj organsko sedimentira. Slišimo lahko semple opernega zbora, poparjene z viskoznimi sinusnimi valovi, ki počasi odprejo prostor spuščajočim se zvočnim spiralam. Skupaj s spuščanjem pa se skladba postopoma tudi razteza v širino, a se ustavi, preden se znajdemo preveč osamljeni. Če bi lahko rekli, da je druga skladba nekoliko bolj človeška, z vsemi vokalnimi sempli in ostalimi zvoki, ki so nam blizu, pa to vseeno ni skladba, ob kateri bi se lahko mirno sproščali. Človeškost tu pride z nekoliko skritim, a intrinzičnim notranjim nemirom. Kljub toplejšim semplom in manj absurdnim glitchem napetost tu ostaja.

Tretja skladba pa z začetkom nekoliko kontrira prej vzpostavljeni dinamiki in se prične precej ambientalno. Sicer poizkusov definirati monolitski drone s pomočjo padalskih glitchev ne manjka. A šele ko se vzdigne doneči zvok, ki bi lahko opravljal delo ladijske sirene, se skladba prične leviti. Elastični nojz vsadki, ki sličijo na nekakšne motnje signala pri analognem radiu, dobro komplementirajo vzdušje zamazanih terenskih posnetkov, dokler oboji ne poniknejo pod prostranostjo harmoničnega zvena sint pasaže, ki nato preda štafeto novim terenskim posnetkom, podkrepljenim s kratko trajajočo, a hipnotično in zankajočo se kitaro. Dinamika, ki je na zadnji skladbi bližje prvi kot drugi skladbi, se nato spet obrne in iz preseka tišine nato v hipu zraste v trenutek post rockovske melodije, a se približno enako hitro spet razblini. Ostanejo samo še terenski posnetki, podkrepljeni z raznimi glitchi na raznih analognih napravah. Brez kakšnega očitnega naznanila se album zaključi približno tako, kot se začne, z razhajajočimi se sledmi.

   

Kot namiguje že naslov, je izid tega albuma predvsem meditacija na tako imenovane nepravilnosti, ki se na splošno pojavljajo pri snemanju ali obdelavi zvoka. Kot tak je tudi neizogibno eksperimentalne narave in mu ne manjka noise estetike. Vseeno pa se giblje bližje eteričnim ambientalnim vodam kot kakšnemu neprizanesljivo rezkemu hrupu in nudi tako mero detajlov, ki bi lahko zadostila zahtevnejše poslušalce, kot tudi obziren tempo dinamike, ki omogoča zbrano spremljanje menjave slojev zvoka za tiste, ki niso vajeni podobnega poslušanja.